Page 53 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 53
Modno kot odvečno in neracionalno
preprostega zakrivanja telesnih delov z namenom odpravljanja vročine ali
mraza tudi ne potrjuje kaj večje znanstvenosti, tudi ne pelje v »raj«. Kultura
sicer skuša priskrbeti enostavne »recepte«, po katerih naj bi presojali posa-
meznike, a s tem pomembno skrčimo nabor možnih interpretacij. Bivanje
v konkretni kulturi nas stalno opremlja za učinkovito semiotično branje
sebe in drugih, a tovrsten scenarij v veliki meri posameznika zakodira v
silno utesnjujoč okvir.
Modno kot odvečno in neracionalno
Moda svojo temeljno moč reproduciranja in obnavljanja ohranja prav pre-
ko logike nenehnega spreminjanja. Herbert Blumer navaja kar nekaj po-
dročij, na katere vpliva moda oz. na katere lahko apliciramo modno logi-
ko: slikanje, kiparjenje, glasba, gledališče, arhitektura, ples, notranji dizajn
domovanj (Blumer 1969, 275); modno logiko pa lahko, denimo, zaznavamo
tudi na področju uporabe in širjenja otroških osebnih imen. V nasprotju
z oblačilno modo rabe in širjenja otroških imen ne določajo organizirana
delovanja podjetij, združenj, vplivnih družbenih skupin (Aspers in Godart
2013, 175). Aspers in Godart za modno oblačenje predpostavljata komple-
ksnejšo dinamiko (kroženje mode), modo oz. prakso širjenja uporabe par-
tikularnih imen pa razumeta kot horizontalno širjenje.
Obstajajo pa tudi področja, kjer se motiv »modnosti«, torej motiv po-
sameznika po hitremu sledenju novim zapovedim, skuša pokriti oz. pri-
kriti z navajanjem drugim motivacij. Nalepke »modnost« se drži nekoliko
slabšalen pomen; pripisuje se ji trivialnost, označujejo pa jo tudi z navide-
zno trdnejšimi pripisi, kot so neracionalnost, nefunkcionalnost in odveč-
nost. Nefunkcionalnost je vsekakor vidik, ki modo navidezno najjasneje
(raz)ločuje od običajnega oblačenja. Oblečemo se zato, ker nas, denimo,
zebe, modno pa se oblečemo, ker nas vsekakor tudi zebe, a hkrati v upa-
nju, da bomo modni.¹⁸ Na pripisano odvečnost mode kaže že sam zapis:
(modno) oblačenje. Oblačenje je nujno, modno oblačenje pa ne.
Že Herbert Blumer je lucidno izpostavil (1969, 277), da ima moda iraci-
onalno, oz. – bolje rečeno – neracionalno dimenzijo. Ob tem Blumer na-
vede še kar nekaj dejavnikov, ki so potrebni za pojavljanje mode, in ti po-
goji vsaj delno kažejo na nefunkcionalnost in nepraktičnost (Blumer 1969,
286–287):
¹⁸ V vsakdanjem življenju najdemo tudi primere, ko posamezniki »stisnejo zobe« in so tudi
v najhujšem mrazu skromno oblečeni oz. niso optimalno oblečeni »za mraz«. Takšne po-
sameznike mimoidoči pogosto pokomentirajo v stilu »Nekaterim pa je res pomembna le
moda«.
53
preprostega zakrivanja telesnih delov z namenom odpravljanja vročine ali
mraza tudi ne potrjuje kaj večje znanstvenosti, tudi ne pelje v »raj«. Kultura
sicer skuša priskrbeti enostavne »recepte«, po katerih naj bi presojali posa-
meznike, a s tem pomembno skrčimo nabor možnih interpretacij. Bivanje
v konkretni kulturi nas stalno opremlja za učinkovito semiotično branje
sebe in drugih, a tovrsten scenarij v veliki meri posameznika zakodira v
silno utesnjujoč okvir.
Modno kot odvečno in neracionalno
Moda svojo temeljno moč reproduciranja in obnavljanja ohranja prav pre-
ko logike nenehnega spreminjanja. Herbert Blumer navaja kar nekaj po-
dročij, na katere vpliva moda oz. na katere lahko apliciramo modno logi-
ko: slikanje, kiparjenje, glasba, gledališče, arhitektura, ples, notranji dizajn
domovanj (Blumer 1969, 275); modno logiko pa lahko, denimo, zaznavamo
tudi na področju uporabe in širjenja otroških osebnih imen. V nasprotju
z oblačilno modo rabe in širjenja otroških imen ne določajo organizirana
delovanja podjetij, združenj, vplivnih družbenih skupin (Aspers in Godart
2013, 175). Aspers in Godart za modno oblačenje predpostavljata komple-
ksnejšo dinamiko (kroženje mode), modo oz. prakso širjenja uporabe par-
tikularnih imen pa razumeta kot horizontalno širjenje.
Obstajajo pa tudi področja, kjer se motiv »modnosti«, torej motiv po-
sameznika po hitremu sledenju novim zapovedim, skuša pokriti oz. pri-
kriti z navajanjem drugim motivacij. Nalepke »modnost« se drži nekoliko
slabšalen pomen; pripisuje se ji trivialnost, označujejo pa jo tudi z navide-
zno trdnejšimi pripisi, kot so neracionalnost, nefunkcionalnost in odveč-
nost. Nefunkcionalnost je vsekakor vidik, ki modo navidezno najjasneje
(raz)ločuje od običajnega oblačenja. Oblečemo se zato, ker nas, denimo,
zebe, modno pa se oblečemo, ker nas vsekakor tudi zebe, a hkrati v upa-
nju, da bomo modni.¹⁸ Na pripisano odvečnost mode kaže že sam zapis:
(modno) oblačenje. Oblačenje je nujno, modno oblačenje pa ne.
Že Herbert Blumer je lucidno izpostavil (1969, 277), da ima moda iraci-
onalno, oz. – bolje rečeno – neracionalno dimenzijo. Ob tem Blumer na-
vede še kar nekaj dejavnikov, ki so potrebni za pojavljanje mode, in ti po-
goji vsaj delno kažejo na nefunkcionalnost in nepraktičnost (Blumer 1969,
286–287):
¹⁸ V vsakdanjem življenju najdemo tudi primere, ko posamezniki »stisnejo zobe« in so tudi
v najhujšem mrazu skromno oblečeni oz. niso optimalno oblečeni »za mraz«. Takšne po-
sameznike mimoidoči pogosto pokomentirajo v stilu »Nekaterim pa je res pomembna le
moda«.
53
