Page 58 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 58
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
Podobno velja tudi za distinkcije in klasifikacije: so večinoma diskurzivni
konstrukti in niso odraz kakšnih naravnih »danosti«. In osebe ali skupine
z veliko družbene moči so načeloma tiste, ki določajo okvir misljivega, dis-
kutabilnega, relevantnega, določajo, kaj in kako bomo (raz)ločevali. S tem
ko določajo, kaj je vredno (raz)ločevanja, pa kreirajo tudi relevantnost in
»usodnost« kategorij, ki jih te distinkcije predpostavljajo in vzpostavljajo.²¹
Dobrine ali pa aktivnosti nimajo torej zgolj »racionalnih« ali zgolj »neraci-
onalnih« razsežnosti, vsekakor pa dominantni diskurz po eni strani priori-
tizira in legitimira določene prakse/dobrine tako, da jih etiketira z nalepko
racionalnosti, drugim praksam pa podeljuje nalepko neracionalnosti.
sprotno: tovrstne jezikovne prakse šele konstituirajo socialne identitete. Identitete so zato
neločljivo navezane na (komunikacijska) dejanja, komunikacija pa je temeljno mesto, kjer
se naše identitete pa tudi naše podobe modernosti itd. šele vzpostavljajo. Mary Bucholtz
in Kira Hall kondenzirano to zapišeta na naslednji način (2004, 376): »But identity inheres
in actions, not in people«. Težave se začnejo že ob rojstvu. Izjava babice porodničarke ob
rojstvu novorojenčka (»deklica je«; »deček je«) ni deskriptivna, ampak preskriptivna: izjava
ne opisuje zunanje realnosti, ampak konstruira realnost, o kateri poroča. Primer babice po-
rodničarke lahko razvijamo naprej; skladno z njeno prvo »ugotovitvijo« ob rojstvu otroka
(»deklica je«; »deček je«) bolj ali manj uspešno poteka tudi posameznikovo kasnejše življe-
nje, torej izražanje identitete. Novorojenček je torej takoj transformiran v »on« ali »ona«.
Otroci kasneje odraščajo in se obnašajo kot »dobri in pridni fantje« in »dobre in pridne de-
klice«, ne pa kot dobri in pridni ljudje. Za vsak spol, torej za moško in žensko »pridnost«
(uspešnost, privlačnost . . .), so vnaprej predpisani tudi scenariji, tako da z nekoliko preti-
ravanja lahko trdimo, da deklice in dečki odraščajo v različnem svetu. T. i. družbeni spol
postane skozi vsakdanje prakse tako »naraven«, da ga običajno sploh ne problematiziramo.
Ravno samoumevnost družbenega spola kot logičnega in naravnega nadaljevanja biološke-
ga spola je razlog, zakaj je spol treba in zanimivo preučevati. V daljši perspektivi tako druž-
beni spol lahko uzremo kot izrazito procesualen pojav: družbeni spol ni dan vnaprej, ampak
je neke vrste dosežek; ni vzrok, ampak posledica. Družbeni spol zato ni nekaj, s čimer se ro-
dimo, in ni nekaj, kar preprosto imamo, temveč je tisto, kar delamo oz. kar izvajamo (Eckert
in McConnell-Ginet 2003, 9–10, 19).
²¹ Konstruiranost distinkcij lahko smotrno primerjamo tudi z vlogo ritualov, ki omogočajo
prehode v »nova stanja stvari«, poleg tega pa rituali naturalizirajo same distinkcije in kate-
gorije, ki so odraz konstruiranih distinkcij. Tudi rituali namreč »legitimirajo« postopke ali
dejanja, preko njih se posamezna dejanja prikazujejo kot »naravni red stvari«. Rituali torej
kreirajo vtis, da se skozi rituale udejanja, uprizarja in izraža že navzoča dejanskost, v re-
snici pa šele rituali omogočajo, da posameznikova dejanja vidimo kot odsev nečesa večnega
(Couldry 2005, 65, v Praprotnik 2013, 130): »Pierre Bourdieu učinkovito pojasnjuje vlogo
rituala na drugem primeru, na primeru prehoda iz deškosti v moškost; ritualna dimenzi-
ja ne leži v afirmaciji skupnosti s pomočjo izražanja transcendentalnih vrednot, temveč v
naturalizaciji arbitrarnih (kulturno konstruiranih) meja, od katere je sama možnost preho-
dnega obreda (rite de passage) sploh odvisna: gre za konstrukcijo domneve, da je distinkci-
ja moško-žensko – vnaprej razločujoča med tistimi, ki lahko prestanejo obredni prehod, in
med tistimi, ki tega ne morejo – družbeno osrednja distinkcija.«
58
Podobno velja tudi za distinkcije in klasifikacije: so večinoma diskurzivni
konstrukti in niso odraz kakšnih naravnih »danosti«. In osebe ali skupine
z veliko družbene moči so načeloma tiste, ki določajo okvir misljivega, dis-
kutabilnega, relevantnega, določajo, kaj in kako bomo (raz)ločevali. S tem
ko določajo, kaj je vredno (raz)ločevanja, pa kreirajo tudi relevantnost in
»usodnost« kategorij, ki jih te distinkcije predpostavljajo in vzpostavljajo.²¹
Dobrine ali pa aktivnosti nimajo torej zgolj »racionalnih« ali zgolj »neraci-
onalnih« razsežnosti, vsekakor pa dominantni diskurz po eni strani priori-
tizira in legitimira določene prakse/dobrine tako, da jih etiketira z nalepko
racionalnosti, drugim praksam pa podeljuje nalepko neracionalnosti.
sprotno: tovrstne jezikovne prakse šele konstituirajo socialne identitete. Identitete so zato
neločljivo navezane na (komunikacijska) dejanja, komunikacija pa je temeljno mesto, kjer
se naše identitete pa tudi naše podobe modernosti itd. šele vzpostavljajo. Mary Bucholtz
in Kira Hall kondenzirano to zapišeta na naslednji način (2004, 376): »But identity inheres
in actions, not in people«. Težave se začnejo že ob rojstvu. Izjava babice porodničarke ob
rojstvu novorojenčka (»deklica je«; »deček je«) ni deskriptivna, ampak preskriptivna: izjava
ne opisuje zunanje realnosti, ampak konstruira realnost, o kateri poroča. Primer babice po-
rodničarke lahko razvijamo naprej; skladno z njeno prvo »ugotovitvijo« ob rojstvu otroka
(»deklica je«; »deček je«) bolj ali manj uspešno poteka tudi posameznikovo kasnejše življe-
nje, torej izražanje identitete. Novorojenček je torej takoj transformiran v »on« ali »ona«.
Otroci kasneje odraščajo in se obnašajo kot »dobri in pridni fantje« in »dobre in pridne de-
klice«, ne pa kot dobri in pridni ljudje. Za vsak spol, torej za moško in žensko »pridnost«
(uspešnost, privlačnost . . .), so vnaprej predpisani tudi scenariji, tako da z nekoliko preti-
ravanja lahko trdimo, da deklice in dečki odraščajo v različnem svetu. T. i. družbeni spol
postane skozi vsakdanje prakse tako »naraven«, da ga običajno sploh ne problematiziramo.
Ravno samoumevnost družbenega spola kot logičnega in naravnega nadaljevanja biološke-
ga spola je razlog, zakaj je spol treba in zanimivo preučevati. V daljši perspektivi tako druž-
beni spol lahko uzremo kot izrazito procesualen pojav: družbeni spol ni dan vnaprej, ampak
je neke vrste dosežek; ni vzrok, ampak posledica. Družbeni spol zato ni nekaj, s čimer se ro-
dimo, in ni nekaj, kar preprosto imamo, temveč je tisto, kar delamo oz. kar izvajamo (Eckert
in McConnell-Ginet 2003, 9–10, 19).
²¹ Konstruiranost distinkcij lahko smotrno primerjamo tudi z vlogo ritualov, ki omogočajo
prehode v »nova stanja stvari«, poleg tega pa rituali naturalizirajo same distinkcije in kate-
gorije, ki so odraz konstruiranih distinkcij. Tudi rituali namreč »legitimirajo« postopke ali
dejanja, preko njih se posamezna dejanja prikazujejo kot »naravni red stvari«. Rituali torej
kreirajo vtis, da se skozi rituale udejanja, uprizarja in izraža že navzoča dejanskost, v re-
snici pa šele rituali omogočajo, da posameznikova dejanja vidimo kot odsev nečesa večnega
(Couldry 2005, 65, v Praprotnik 2013, 130): »Pierre Bourdieu učinkovito pojasnjuje vlogo
rituala na drugem primeru, na primeru prehoda iz deškosti v moškost; ritualna dimenzi-
ja ne leži v afirmaciji skupnosti s pomočjo izražanja transcendentalnih vrednot, temveč v
naturalizaciji arbitrarnih (kulturno konstruiranih) meja, od katere je sama možnost preho-
dnega obreda (rite de passage) sploh odvisna: gre za konstrukcijo domneve, da je distinkci-
ja moško-žensko – vnaprej razločujoča med tistimi, ki lahko prestanejo obredni prehod, in
med tistimi, ki tega ne morejo – družbeno osrednja distinkcija.«
58
