Page 57 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 57
Modno kot odvečno in neracionalno
jih domnevno izvajata spola. Neracionalnost, čustvenost in podobni atri-
buti iz ropotarnice spolno obeleženih diskurzov se še vedno pogosteje po-
javljajo »v bližini« ženske. Ker se identiteta utemeljuje tudi skozi prakse in
tipe potrošnje, se za potrebe ohranjanja spolnih distinkcij skuša zadržati
določene prakse kot področje ženske »narave«. Za učinkovito utemeljeva-
nje praks kot naravnih in rezerviranih za določen spol je ključno izdatno
opredeljevanje ženskosti ter njenih značilnosti, s čimer moškost (p)ostaja
»nevidna« oz. je norma, ki se redkeje izpostavlja. »Ženske« aktivnosti in la-
stnosti so pogosteje definirane, leksikalizirane, vse to pa je »namig« bralcu,
gledalcu in nasploh sleherniku, da gre v primeru ženske za poseben spol,
ki odstopa od »norme«. Seveda je tudi moškost še kako normirana, saj se
meja vzdržuje ravno preko ohranjanja distinkcij med moškimi in ženski-
mi praksami. Moda v resnici ni rezervirana za ženski spol; v to se zlahka
prepričamo, če si pogledamo starejše ali novejše edicije modnih revij, kjer
mrgoli moške mode.¹⁹ Kljub očitni navzočnosti slednje pa vseeno krožijo
kulturno naučena prepričanja, da je moda še posebej »konstitutivni« ele-
ment ženske identitete.
Na področju kulture imamo stalno navzoč proces kategoriziranja dobrin
ali aktivnosti. Vsi posamezniki, dobrine ali aktivnosti so obsojene na kate-
goriziranje, zato posameznikov, dobrin ali aktivnosti ne vidimo kot takih
(samih na sebi), temveč vedno v luči nalepke/kategorije, kateri domnev-
no pripadajo. Nobena nalepka/kategorija sicer v resnici ne odraža zuna-
nje realnosti, ampak nalepka šele vzpostavlja realnost, o kateri govori.²⁰
¹⁹ Več o vidikih moške mode, zlasti pa moške poslovne mode, o značilnosti moške mode v
Sloveniji v preteklih desetletjih, o nakupovalnih navadah in prioritetah pri izboru oblačil,
o moških kot kupcih ter o različnih generacijah kupcev in s tem povezanih različnih spreje-
manjih modnih novosti gl. Šterman (2014).
²⁰ Analogijo lahko najdemo tudi pri razumevanju identitet, ki ne izvirajo v naših genih, ampak
se vzpostavljajo šele v komunikaciji in skozi komunikacijo, torej na performativen način.
Judith Butler (2001) na področju spola izpostavlja pomen performativnosti in pomen bi-
narnih identitet kot družbeno konstruiranih. Ospoljenje je torej družbeno delovanje, ni
odraz realnosti, zato se, denimo, moški ali ženske kot »moški« in »ženske« vzpostavljajo
šele skozi delovanje. Prakso opredeljujemo kot performativno, če producira določene učin-
ke, če, denimo, delujemo ali komuniciramo tako, da konsolidiramo vtis, da smo moški ali
ženske. Delujemo na način, kot da je »biti moški« ali »biti ženska« dejansko neka »notra-
nja realnost«, kot da je »biti ženska« ali »biti moški« preprosto nekaj, kar je resnica o nas.
Identitete torej občasno neustrezno razumemo kot odraz, odsev, kot refleksijo posamezni-
kove obstoječe »realnosti«, dejansko pa šele z našim lastnim delovanjem, komuniciranjem
in nenazadnje oblačenjem šele vzpostavljamo realnost. Nekoliko starejši pristopi so, de-
nimo, predpostavljali, da jezikovne prakse odsevajo socialne identitete. Mary Bucholtz in
Kira Hall v svojem pronicljivem članku »Language and Identity« pokažeta, da drži prav na-
57
jih domnevno izvajata spola. Neracionalnost, čustvenost in podobni atri-
buti iz ropotarnice spolno obeleženih diskurzov se še vedno pogosteje po-
javljajo »v bližini« ženske. Ker se identiteta utemeljuje tudi skozi prakse in
tipe potrošnje, se za potrebe ohranjanja spolnih distinkcij skuša zadržati
določene prakse kot področje ženske »narave«. Za učinkovito utemeljeva-
nje praks kot naravnih in rezerviranih za določen spol je ključno izdatno
opredeljevanje ženskosti ter njenih značilnosti, s čimer moškost (p)ostaja
»nevidna« oz. je norma, ki se redkeje izpostavlja. »Ženske« aktivnosti in la-
stnosti so pogosteje definirane, leksikalizirane, vse to pa je »namig« bralcu,
gledalcu in nasploh sleherniku, da gre v primeru ženske za poseben spol,
ki odstopa od »norme«. Seveda je tudi moškost še kako normirana, saj se
meja vzdržuje ravno preko ohranjanja distinkcij med moškimi in ženski-
mi praksami. Moda v resnici ni rezervirana za ženski spol; v to se zlahka
prepričamo, če si pogledamo starejše ali novejše edicije modnih revij, kjer
mrgoli moške mode.¹⁹ Kljub očitni navzočnosti slednje pa vseeno krožijo
kulturno naučena prepričanja, da je moda še posebej »konstitutivni« ele-
ment ženske identitete.
Na področju kulture imamo stalno navzoč proces kategoriziranja dobrin
ali aktivnosti. Vsi posamezniki, dobrine ali aktivnosti so obsojene na kate-
goriziranje, zato posameznikov, dobrin ali aktivnosti ne vidimo kot takih
(samih na sebi), temveč vedno v luči nalepke/kategorije, kateri domnev-
no pripadajo. Nobena nalepka/kategorija sicer v resnici ne odraža zuna-
nje realnosti, ampak nalepka šele vzpostavlja realnost, o kateri govori.²⁰
¹⁹ Več o vidikih moške mode, zlasti pa moške poslovne mode, o značilnosti moške mode v
Sloveniji v preteklih desetletjih, o nakupovalnih navadah in prioritetah pri izboru oblačil,
o moških kot kupcih ter o različnih generacijah kupcev in s tem povezanih različnih spreje-
manjih modnih novosti gl. Šterman (2014).
²⁰ Analogijo lahko najdemo tudi pri razumevanju identitet, ki ne izvirajo v naših genih, ampak
se vzpostavljajo šele v komunikaciji in skozi komunikacijo, torej na performativen način.
Judith Butler (2001) na področju spola izpostavlja pomen performativnosti in pomen bi-
narnih identitet kot družbeno konstruiranih. Ospoljenje je torej družbeno delovanje, ni
odraz realnosti, zato se, denimo, moški ali ženske kot »moški« in »ženske« vzpostavljajo
šele skozi delovanje. Prakso opredeljujemo kot performativno, če producira določene učin-
ke, če, denimo, delujemo ali komuniciramo tako, da konsolidiramo vtis, da smo moški ali
ženske. Delujemo na način, kot da je »biti moški« ali »biti ženska« dejansko neka »notra-
nja realnost«, kot da je »biti ženska« ali »biti moški« preprosto nekaj, kar je resnica o nas.
Identitete torej občasno neustrezno razumemo kot odraz, odsev, kot refleksijo posamezni-
kove obstoječe »realnosti«, dejansko pa šele z našim lastnim delovanjem, komuniciranjem
in nenazadnje oblačenjem šele vzpostavljamo realnost. Nekoliko starejši pristopi so, de-
nimo, predpostavljali, da jezikovne prakse odsevajo socialne identitete. Mary Bucholtz in
Kira Hall v svojem pronicljivem članku »Language and Identity« pokažeta, da drži prav na-
57
