Page 60 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 60
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
tista, ki je pognala razvoj avtomobila, tudi ne kakšna mednarodna kriza
na področju konjerejstva. Prav tako niso nacionalni voditelji, vplivni mi-
sleci ali pisci časopisnih uvodnikov pozivali k zamenjavi oz. nadomeščanju
konj s čim drugim (Basalla 1989, 6). Človeška nuja, skratka, ni edini mo-
tivator oz. sprožilec razvoja tehnologij. Tehnologijo lahko zato definiramo
tudi kot polje produkcije nepotrebnega. Velja izpostaviti, da je osvajanje
nepotrebnega kreativno delo, ki nam nudi večjo duhovno vzpodbudo kot
zadovoljevanje nuje, kajti konstitutivni element človeka je po ugotovitvah
različnih filozofov zlasti kreacija želja, ne pa potreb (Sorčan 1997, 45).
Tehnologije torej ne izumljamo zgolj iz funkcionalne, denimo fiziološke
nuje, prav tako sam tehnološki razvoj od iznajdbe tehnologije, oblikovanja
tehnologije, širjenja tehnologije med končnimi uporabniki ni »enosmerna
cesta«, ampak se v vsaki fazi opravijo tudi določene izbire med različni-
mi možnimi smermi razvoja tehnologije. Tudi za proces implementacije
tehnologije med uporabniki se morajo določene izbrane verzije tehnologi-
je narediti za družbeno zaželene. »Ko je določena tehnologija izbrana in
postane preko ideološko-marketinških diskurzov družbeno ›zaželena‹ in
nujna, pa se za nazaj utvari vtis, da je ta uresničena verzija tehnološkega
razvoja nekaj povsem naravnega, da je aktualna tehnologija in njena raba
zgolj rezultat tehnološkega razvoja, s tem pa so družbene motivacije, ki so
prispevale k izboru te variacije tehnologije, povsem spregledane« (Prapro-
tnik 2020, 606–607).
Tehnologije nimajo vnaprej predpisanih rab oz. ne obstaja raba, ki bi jo
lahko preprosto deducirali iz samega tehnološkega artefakta (Oudshoorn
in Pinch 2003, 1–2). Na dejanske odločitve, kako in zakaj ter kdo bo upo-
rabljal tehnologijo, še kako vplivajo družbeni dejavniki. Tudi na ravni po-
trošnje so lahko posamezniki zelo kreativni ter izpostavijo oz. »naredijo za
relevanten« določen vidik tehnologije. Poznamo primer telefona, za kate-
rega so načrtovalci predvidevali poslovno rabo, kasneje pa je raba telefona
prešla tudi na zelo rekreacijsko komuniciranje.
Mobilni telefon že precej časa razumemo kot »telesni del«, zato so se tudi
pričela raziskovanja njegove vloge kot modnega dodatka. Mobilni telefon
se je pričel povezovati z modo, ozadje te povezave pa tiči v preprostem dej-
stvu, da je mobilni telefon tehnološki artefakt, ki je v tesni simbiozi s člo-
veškim telesom, skratka da smo na telesu (ki je že sam po sebi neverbalni
komunikacijski element) dobili še dodatno »platformo« za komuniciranje.
Ker so oblačila zelo razvejan komunikacijski sistem, so pričeli tudi telefon
obravnavati kot specifičen del tega sistema (Fortunati 2013, 103), blagov-
ne znamke, kot so Versace, Armani, Prada, Dolce & Gabbana, pa so pričele
60
tista, ki je pognala razvoj avtomobila, tudi ne kakšna mednarodna kriza
na področju konjerejstva. Prav tako niso nacionalni voditelji, vplivni mi-
sleci ali pisci časopisnih uvodnikov pozivali k zamenjavi oz. nadomeščanju
konj s čim drugim (Basalla 1989, 6). Človeška nuja, skratka, ni edini mo-
tivator oz. sprožilec razvoja tehnologij. Tehnologijo lahko zato definiramo
tudi kot polje produkcije nepotrebnega. Velja izpostaviti, da je osvajanje
nepotrebnega kreativno delo, ki nam nudi večjo duhovno vzpodbudo kot
zadovoljevanje nuje, kajti konstitutivni element človeka je po ugotovitvah
različnih filozofov zlasti kreacija želja, ne pa potreb (Sorčan 1997, 45).
Tehnologije torej ne izumljamo zgolj iz funkcionalne, denimo fiziološke
nuje, prav tako sam tehnološki razvoj od iznajdbe tehnologije, oblikovanja
tehnologije, širjenja tehnologije med končnimi uporabniki ni »enosmerna
cesta«, ampak se v vsaki fazi opravijo tudi določene izbire med različni-
mi možnimi smermi razvoja tehnologije. Tudi za proces implementacije
tehnologije med uporabniki se morajo določene izbrane verzije tehnologi-
je narediti za družbeno zaželene. »Ko je določena tehnologija izbrana in
postane preko ideološko-marketinških diskurzov družbeno ›zaželena‹ in
nujna, pa se za nazaj utvari vtis, da je ta uresničena verzija tehnološkega
razvoja nekaj povsem naravnega, da je aktualna tehnologija in njena raba
zgolj rezultat tehnološkega razvoja, s tem pa so družbene motivacije, ki so
prispevale k izboru te variacije tehnologije, povsem spregledane« (Prapro-
tnik 2020, 606–607).
Tehnologije nimajo vnaprej predpisanih rab oz. ne obstaja raba, ki bi jo
lahko preprosto deducirali iz samega tehnološkega artefakta (Oudshoorn
in Pinch 2003, 1–2). Na dejanske odločitve, kako in zakaj ter kdo bo upo-
rabljal tehnologijo, še kako vplivajo družbeni dejavniki. Tudi na ravni po-
trošnje so lahko posamezniki zelo kreativni ter izpostavijo oz. »naredijo za
relevanten« določen vidik tehnologije. Poznamo primer telefona, za kate-
rega so načrtovalci predvidevali poslovno rabo, kasneje pa je raba telefona
prešla tudi na zelo rekreacijsko komuniciranje.
Mobilni telefon že precej časa razumemo kot »telesni del«, zato so se tudi
pričela raziskovanja njegove vloge kot modnega dodatka. Mobilni telefon
se je pričel povezovati z modo, ozadje te povezave pa tiči v preprostem dej-
stvu, da je mobilni telefon tehnološki artefakt, ki je v tesni simbiozi s člo-
veškim telesom, skratka da smo na telesu (ki je že sam po sebi neverbalni
komunikacijski element) dobili še dodatno »platformo« za komuniciranje.
Ker so oblačila zelo razvejan komunikacijski sistem, so pričeli tudi telefon
obravnavati kot specifičen del tega sistema (Fortunati 2013, 103), blagov-
ne znamke, kot so Versace, Armani, Prada, Dolce & Gabbana, pa so pričele
60
