Page 71 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 71
Modno kot odvečno in neracionalno
pomagal prav Blumer, ki izpostavlja, da bistvo mode ni diferenciacija, am-
pak biti moden, »in fashion«, in avtomobilska industrija je skladno s po-
trebo »biti v koraku z modo« tudi prilagodila športne terence: ti so sicer
praviloma »bolj pomehkuženi«, so pa (vsaj) modni oz. z njimi posamezniki
postajajo in ostajajo modni. Posamezniki kupujejo športne terence zaradi
modnosti športnih terencev, ne pa zaradi elitnosti športnih terencev. Ali
še nekoliko drugače: posamezniki kupujejo športne terence kot odgovor na
željo biti moden (= imeti športen življenjski stil, dinamičnost), ne pa zaradi
posnemanja višjih slojev.²⁶ Ob primerjanju modnosti oblačil in avtomobi-
lov pa lahko zaznamo tudi neko razliko; modna industrija oblačil naslavlja
izjemno široko populacijo, zato so artikli oblačilne mode cenovno gleda-
no sorazmerno dostopni vsemu prebivalstvu, pri modnih avtomobilih pa
je tovrstna cenovna dostopnost vseeno nekoliko omejena na premožnejši
del prebivalstva.
Tu so vmešane tudi kulturno pogojene motivacije. Govorimo torej o tem,
da so pripadniki različnih držav različno »obsedeni« z avtomobili. Po mne-
nju Matije Janežiča (2017) smo Slovenci za športnega terenca pripravlje-
²⁶ V premislek dodajmo, da lahko fenomen športnih terencev interpretiramo tudi skozi teori-
jo interpasivnosti, ki jo najdlje razvija avstrijski filozof Robert Pfaller (2019). Gre za teorijo,
ki skuša pojasnjevati nenavadno prakso, ko ljudje ne skušajo zbežati pred delom, temveč se
želijo izogniti užitku oz. ugodju oz. skušajo le-tega preložiti oz. delegirati na drugo osebo,
napravo, stroj. Čeprav interaktivnost velja za sodobno vrednoto, tudi za užitek, pa ta užitek
mnoge tudi obremenjuje. Prelaganje užitka na druge je nekoliko nenavadno, saj »največkrat
domnevamo, da poskušamo kar največ aktivnosti (dela) delegirati na druge (ljudi ali stroje),
da bi na ta način imeli zase kar največ pasivnosti (užitka)« (Pfaller 2019, 70). Obstajajo tudi
nasprotni primeri, ko na stvari ali ljudi prenesemo lastno pasivnost, torej užitek in ugodje,
skratka obratno od pričakovanega; posamezniki, denimo, kupijo športnega terenca zato,
da se jim ni treba udejstvovati v adrenalinski gorski vožnji in nikoli ne zapustijo mestnih
cestišč (Bown 2018, 324). Sicer pa klasično interpasivno situacijo, kjer ugodje preložimo
na druge, najdemo v primeru »konzerviranega smeha« (angl. canned laughter), ki spremlja
zlasti britanske televizijske situacijske komedije (angl. sitcom), kjer se televizija »smeje na-
mesto nas«. To navidezno čudno prakso, v kateri svoja občutja delegiramo na predmet ali
drugo osebo, so torej poimenovali interpasivnost (Dolar 1997; Pfaller 2019). V podobni ma-
niri si lahko zastavimo še kakšno vprašanje: »Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati
pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge
osebe, na živali ali na aparate? Mar snemalne naprave uporabljajo zato, da jim ne bi bilo
treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da
jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s
športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu?« (Pfal-
ler 2019, notranja platnica). S športnim terencem oseba pokaže pustolovski značaj, hkrati
pa se razbremeni kakršne koli potrebe, nuje, ali – še huje – želje in ugodja ob športnih ak-
tivnosti. O razsežju interpasivnosti govorimo tudi v poglavju »Ko raztrgane hlače niso več
raztrgane, ampak modne«.
71
pomagal prav Blumer, ki izpostavlja, da bistvo mode ni diferenciacija, am-
pak biti moden, »in fashion«, in avtomobilska industrija je skladno s po-
trebo »biti v koraku z modo« tudi prilagodila športne terence: ti so sicer
praviloma »bolj pomehkuženi«, so pa (vsaj) modni oz. z njimi posamezniki
postajajo in ostajajo modni. Posamezniki kupujejo športne terence zaradi
modnosti športnih terencev, ne pa zaradi elitnosti športnih terencev. Ali
še nekoliko drugače: posamezniki kupujejo športne terence kot odgovor na
željo biti moden (= imeti športen življenjski stil, dinamičnost), ne pa zaradi
posnemanja višjih slojev.²⁶ Ob primerjanju modnosti oblačil in avtomobi-
lov pa lahko zaznamo tudi neko razliko; modna industrija oblačil naslavlja
izjemno široko populacijo, zato so artikli oblačilne mode cenovno gleda-
no sorazmerno dostopni vsemu prebivalstvu, pri modnih avtomobilih pa
je tovrstna cenovna dostopnost vseeno nekoliko omejena na premožnejši
del prebivalstva.
Tu so vmešane tudi kulturno pogojene motivacije. Govorimo torej o tem,
da so pripadniki različnih držav različno »obsedeni« z avtomobili. Po mne-
nju Matije Janežiča (2017) smo Slovenci za športnega terenca pripravlje-
²⁶ V premislek dodajmo, da lahko fenomen športnih terencev interpretiramo tudi skozi teori-
jo interpasivnosti, ki jo najdlje razvija avstrijski filozof Robert Pfaller (2019). Gre za teorijo,
ki skuša pojasnjevati nenavadno prakso, ko ljudje ne skušajo zbežati pred delom, temveč se
želijo izogniti užitku oz. ugodju oz. skušajo le-tega preložiti oz. delegirati na drugo osebo,
napravo, stroj. Čeprav interaktivnost velja za sodobno vrednoto, tudi za užitek, pa ta užitek
mnoge tudi obremenjuje. Prelaganje užitka na druge je nekoliko nenavadno, saj »največkrat
domnevamo, da poskušamo kar največ aktivnosti (dela) delegirati na druge (ljudi ali stroje),
da bi na ta način imeli zase kar največ pasivnosti (užitka)« (Pfaller 2019, 70). Obstajajo tudi
nasprotni primeri, ko na stvari ali ljudi prenesemo lastno pasivnost, torej užitek in ugodje,
skratka obratno od pričakovanega; posamezniki, denimo, kupijo športnega terenca zato,
da se jim ni treba udejstvovati v adrenalinski gorski vožnji in nikoli ne zapustijo mestnih
cestišč (Bown 2018, 324). Sicer pa klasično interpasivno situacijo, kjer ugodje preložimo
na druge, najdemo v primeru »konzerviranega smeha« (angl. canned laughter), ki spremlja
zlasti britanske televizijske situacijske komedije (angl. sitcom), kjer se televizija »smeje na-
mesto nas«. To navidezno čudno prakso, v kateri svoja občutja delegiramo na predmet ali
drugo osebo, so torej poimenovali interpasivnost (Dolar 1997; Pfaller 2019). V podobni ma-
niri si lahko zastavimo še kakšno vprašanje: »Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati
pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge
osebe, na živali ali na aparate? Mar snemalne naprave uporabljajo zato, da jim ne bi bilo
treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da
jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s
športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu?« (Pfal-
ler 2019, notranja platnica). S športnim terencem oseba pokaže pustolovski značaj, hkrati
pa se razbremeni kakršne koli potrebe, nuje, ali – še huje – želje in ugodja ob športnih ak-
tivnosti. O razsežju interpasivnosti govorimo tudi v poglavju »Ko raztrgane hlače niso več
raztrgane, ampak modne«.
71
