Page 72 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 72
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
ni sprejeti tudi večje stroške lastništva: »Nakupovalne navade voznikov se
spreminjajo in v ospredje pogosto prihajajo novi segmenti avtomobilov, ki
jih do tedaj ni nihče kupoval ali pa jih v ponudbi sploh ni bilo. V zadnjem ča-
su so v naskoku predvsem športni terenci oz. križanci, ki izpodrivajo pred-
vsem enoprostorce, ki so bili še pred časom med najbolj priljubljenimi av-
tomobili.«
Razumevanje modnosti oz. modernosti velja torej razširiti na zelo ra-
znolike dobrine in prakse vsakdanjega življenja. Tudi avtomobil je lahko
modni dodatek, enako pametni telefon, tudi domača žival. Ključna moti-
vacija posameznikov je biti moden, torej »in fashion«, zato je nabor možnih
dobrin za komuniciranje modnosti bistveno širši. Težavno prepoznavanje
in soočenje s spoznanjem, da je vse lahko modno oz. znak modnosti, je
zlasti odraz udomačenega razumevanje modnosti skozi okvir oblačenja. A
kolikor sledimo ugotovitvi Herberta Blumerja, da ima moda neracionalno
dimenzijo, da je »odvečna«, potem se nam v možen nabor dobrin, ki se po-
tegujejo za status modnosti oz. modernosti, vključi zelo pestra ponudba.
V tovrstnem okolju je tudi polje izumljanja novosti, ki je »eden ključnih
principov, na katerih temelji moda« (Uršič 2014, 210) bistveno širši oz. bolj
vseobsegajoč proces. Walter Benjamin, denimo, ugotavlja (Benjamin 1999,
22, v Uršič 2014, 210), da je v primeru mode »novost prepoznana kot kvali-
teta, ki je neodvisna od materialne vrednosti«.
Sodobna potrošniška kultura omogoča vse več »must have« dobrin, nji-
hovi zaželenost in nujnost pa sta največkrat »stranski produkt« življenjske-
ga stila, ki ga ima oz. ga želi imeti posameznik. Življenjskega stila ne razgla-
šamo, ampak ga aktivno živimo, to pa vključuje tudi potrošnjo ustreznih
dobrin ali izvajanje pomenljivih (simbolnih) komunikacijskih praks. Prav
slednje krepko prispeva k sodobnemu brstenju potencialnih modnih do-
datkov. Dobrine niso postale modne kar same od sebe, ampak so se preko
marketinških diskurzov naredile za modne. V potrošniški kulturi morajo
biti dobrine posameznikom bistveno bolj finančno in s tem tudi mental-
no dosegljive. Ob tem je sodobni narativ o identiteti razrahljal nekoč do-
mnevno fiksirane položaje posameznika; ti niso več ujetniki svojih identi-
tet, ampak lahko identiteto nenehno reflektirajo, jo ovrednotijo in na novo
redefinirajo. Danes manj govorimo o identiteti, več pa o življenjskem stilu,
ki ga posameznik utemeljuje zlasti skozi potrošnjo. Sodobni posameznik
je postal nekakšen »kretničar«, ki lahko nenehno popravlja svojo življenj-
sko smer oz. preklaplja med življenjskimi stili. Takšen okvir »brezmejnih
možnosti« je za sodobno, z dobrinami nasičeno družbo tudi edini možen;
načeloma vsak posameznik lahko privzame določen življenjski stil ali pa si
72
ni sprejeti tudi večje stroške lastništva: »Nakupovalne navade voznikov se
spreminjajo in v ospredje pogosto prihajajo novi segmenti avtomobilov, ki
jih do tedaj ni nihče kupoval ali pa jih v ponudbi sploh ni bilo. V zadnjem ča-
su so v naskoku predvsem športni terenci oz. križanci, ki izpodrivajo pred-
vsem enoprostorce, ki so bili še pred časom med najbolj priljubljenimi av-
tomobili.«
Razumevanje modnosti oz. modernosti velja torej razširiti na zelo ra-
znolike dobrine in prakse vsakdanjega življenja. Tudi avtomobil je lahko
modni dodatek, enako pametni telefon, tudi domača žival. Ključna moti-
vacija posameznikov je biti moden, torej »in fashion«, zato je nabor možnih
dobrin za komuniciranje modnosti bistveno širši. Težavno prepoznavanje
in soočenje s spoznanjem, da je vse lahko modno oz. znak modnosti, je
zlasti odraz udomačenega razumevanje modnosti skozi okvir oblačenja. A
kolikor sledimo ugotovitvi Herberta Blumerja, da ima moda neracionalno
dimenzijo, da je »odvečna«, potem se nam v možen nabor dobrin, ki se po-
tegujejo za status modnosti oz. modernosti, vključi zelo pestra ponudba.
V tovrstnem okolju je tudi polje izumljanja novosti, ki je »eden ključnih
principov, na katerih temelji moda« (Uršič 2014, 210) bistveno širši oz. bolj
vseobsegajoč proces. Walter Benjamin, denimo, ugotavlja (Benjamin 1999,
22, v Uršič 2014, 210), da je v primeru mode »novost prepoznana kot kvali-
teta, ki je neodvisna od materialne vrednosti«.
Sodobna potrošniška kultura omogoča vse več »must have« dobrin, nji-
hovi zaželenost in nujnost pa sta največkrat »stranski produkt« življenjske-
ga stila, ki ga ima oz. ga želi imeti posameznik. Življenjskega stila ne razgla-
šamo, ampak ga aktivno živimo, to pa vključuje tudi potrošnjo ustreznih
dobrin ali izvajanje pomenljivih (simbolnih) komunikacijskih praks. Prav
slednje krepko prispeva k sodobnemu brstenju potencialnih modnih do-
datkov. Dobrine niso postale modne kar same od sebe, ampak so se preko
marketinških diskurzov naredile za modne. V potrošniški kulturi morajo
biti dobrine posameznikom bistveno bolj finančno in s tem tudi mental-
no dosegljive. Ob tem je sodobni narativ o identiteti razrahljal nekoč do-
mnevno fiksirane položaje posameznika; ti niso več ujetniki svojih identi-
tet, ampak lahko identiteto nenehno reflektirajo, jo ovrednotijo in na novo
redefinirajo. Danes manj govorimo o identiteti, več pa o življenjskem stilu,
ki ga posameznik utemeljuje zlasti skozi potrošnjo. Sodobni posameznik
je postal nekakšen »kretničar«, ki lahko nenehno popravlja svojo življenj-
sko smer oz. preklaplja med življenjskimi stili. Takšen okvir »brezmejnih
možnosti« je za sodobno, z dobrinami nasičeno družbo tudi edini možen;
načeloma vsak posameznik lahko privzame določen življenjski stil ali pa si
72
