Page 75 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 75
Modno kot odvečno in neracionalno
oblečene osebe. Vsaka novost, vsak nov kos oblačila, vsaka nova dobrina,
ki se poteguje za status modnosti, se zanaša na proces prepoznavanja: pri
osebi prepoznamo njeno komunikacijsko namero, da jo mi prepoznamo
za modi sledečo osebo. Takoj ko obleka postane znak (modnosti), postane
točno to – konvencionalni znak, preko katerega kultura komunicira svo-
ja videnja modernosti/modnosti. Individualnost izhlapi. Modno oblečena
oseba sicer pokaže, da zaznava in sledi spremembam, a hkrati tudi potrjuje
konvencionalne podobe modnosti, to pa je v temeljnem nasprotju z izraža-
njem individualnosti. Nekoliko posplošeno bi lahko rekli, da je moda vselej
dinamična, da se spreminja, da torej stavi na spremembo kot temeljno gi-
balo, a hkrati mora biti – če želi biti komunikacijsko uspešna – pravzaprav
konvencionalna in zato tudi do določene mere predvidljiva. Ujeti smo v
nekakšen krog nenehnega procesa konvencionalizacije.
Predvidljivost, ki je povezana s konvencionalizacijo, je v slovenskem pro-
storu še poudarjeno izražena, vsaj če sledimo ugotovitvam raziskav. Ur-
banost kot način življenja je v Sloveniji manjša, slovenski modni prosto-
ri tudi niso prostori »ki bi spodbujali glamur, izzivali drzne modne spre-
membe med populacijo ali modna udejstvovanja posameznikov na javnih
mestnih prostorih« (Uršič 2014, 219). Ključne so tudi vrednotne usmeri-
tve modnih potrošnikov, ki »temeljijo na želji po neizstopanju oz. manjši
potrebi posameznikov po izkazovanju individualnosti z modnimi oblačili.
Pod imenovalcem individualnost v oblačenju so mišljene zlasti tiste lastno-
sti posameznikove izbire oblačil, ki ga ločujejo od lastnosti drugih ljudi in
poudarjajo njegovo samostojnost in izvirnost« (Uršič 2014, 220). Po mne-
nju Stanke Blatnik (2003 v Uršič 2014, 220) je za slovenski prostor tipič-
neje »prikazovanje identitete v smislu uniformiranosti, ki pa je nasprotje
individualnosti, saj posameznikovo telo poenoti z drugimi telesi«. Potre-
be slovenskega potrošnika so zlasti usmerjene v družbeno sprejemljivo in
preverjeno izražanje individualnosti, takšen okvir potrošniških potreb pa
v končni fazi pomeni bolj ali manj množično sledenje večini in nakupo-
vanje v trgovinah množičnih proizvajalcev modnih oblačil (Blatnik 2003 v
Uršič 2014, 220): »[P]osamezniki zaradi občutka negotovosti, pomanjka-
nja informacij, pomanjkanja ›urbanosti kot načina življenja‹ in majhnega
pomena slovenskega modnega oblikovanja v družbi raje sledijo drugim lju-
dem oz. večini.«
Ker je za izražanje individualnosti treba oblikovati specifičen slog, indi-
vidualno variacijo modnega oblačenja, lahko zaznamo torej malo izražanja
individualnosti na ravni oblačenja, enako velja za življenjske stile. To po-
manjkanje individualnosti seveda ni značilno le za slovenski prostor. Posa-
75
oblečene osebe. Vsaka novost, vsak nov kos oblačila, vsaka nova dobrina,
ki se poteguje za status modnosti, se zanaša na proces prepoznavanja: pri
osebi prepoznamo njeno komunikacijsko namero, da jo mi prepoznamo
za modi sledečo osebo. Takoj ko obleka postane znak (modnosti), postane
točno to – konvencionalni znak, preko katerega kultura komunicira svo-
ja videnja modernosti/modnosti. Individualnost izhlapi. Modno oblečena
oseba sicer pokaže, da zaznava in sledi spremembam, a hkrati tudi potrjuje
konvencionalne podobe modnosti, to pa je v temeljnem nasprotju z izraža-
njem individualnosti. Nekoliko posplošeno bi lahko rekli, da je moda vselej
dinamična, da se spreminja, da torej stavi na spremembo kot temeljno gi-
balo, a hkrati mora biti – če želi biti komunikacijsko uspešna – pravzaprav
konvencionalna in zato tudi do določene mere predvidljiva. Ujeti smo v
nekakšen krog nenehnega procesa konvencionalizacije.
Predvidljivost, ki je povezana s konvencionalizacijo, je v slovenskem pro-
storu še poudarjeno izražena, vsaj če sledimo ugotovitvam raziskav. Ur-
banost kot način življenja je v Sloveniji manjša, slovenski modni prosto-
ri tudi niso prostori »ki bi spodbujali glamur, izzivali drzne modne spre-
membe med populacijo ali modna udejstvovanja posameznikov na javnih
mestnih prostorih« (Uršič 2014, 219). Ključne so tudi vrednotne usmeri-
tve modnih potrošnikov, ki »temeljijo na želji po neizstopanju oz. manjši
potrebi posameznikov po izkazovanju individualnosti z modnimi oblačili.
Pod imenovalcem individualnost v oblačenju so mišljene zlasti tiste lastno-
sti posameznikove izbire oblačil, ki ga ločujejo od lastnosti drugih ljudi in
poudarjajo njegovo samostojnost in izvirnost« (Uršič 2014, 220). Po mne-
nju Stanke Blatnik (2003 v Uršič 2014, 220) je za slovenski prostor tipič-
neje »prikazovanje identitete v smislu uniformiranosti, ki pa je nasprotje
individualnosti, saj posameznikovo telo poenoti z drugimi telesi«. Potre-
be slovenskega potrošnika so zlasti usmerjene v družbeno sprejemljivo in
preverjeno izražanje individualnosti, takšen okvir potrošniških potreb pa
v končni fazi pomeni bolj ali manj množično sledenje večini in nakupo-
vanje v trgovinah množičnih proizvajalcev modnih oblačil (Blatnik 2003 v
Uršič 2014, 220): »[P]osamezniki zaradi občutka negotovosti, pomanjka-
nja informacij, pomanjkanja ›urbanosti kot načina življenja‹ in majhnega
pomena slovenskega modnega oblikovanja v družbi raje sledijo drugim lju-
dem oz. večini.«
Ker je za izražanje individualnosti treba oblikovati specifičen slog, indi-
vidualno variacijo modnega oblačenja, lahko zaznamo torej malo izražanja
individualnosti na ravni oblačenja, enako velja za življenjske stile. To po-
manjkanje individualnosti seveda ni značilno le za slovenski prostor. Posa-
75
