Page 74 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 74
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
integrirano množico praks, dejavnosti, življenjskih in vrednostnih orien-
tacij, želja. Te prakse in dejavnosti niso le utilitarne, temveč dajejo ma-
terialno obliko zgodbi oz. identiteti posameznika.« Prav zato je za lastno
pripoved o sebi potrošnja dobrin ali praks tako pomembna. Zanimivo pa
je, da lastne prakse in življenjske stile nemalokrat razumemo na »tradicio-
nalen«, esencialističen način: domišljamo si, da naše prakse odražajo neko
trajnejšo identiteto, ki je že »od vekomaj« del nas. Spregledamo, da naše
prakse šele ustvarjajo našo identiteto, našo lastno pripoved o samem sebi.
Je torej kaj nenavadnega, da se nam »za nazaj« naše lastne izbire največ-
krat zdijo zelo »naravne in logične«? Ker so subjekti pravzaprav »prazni«,
je povsem logično, da (lahko) postanejo kar koli (oz. kdor koli).
Sodobno povelje skoraj totalitarno zapoveduje, naj izberemo, odločamo,
naj bomo kreatorji lastnega življenja. Tovrstna zapovedana izbirnost je za
subjekt pravzaprav nadležna, da ne rečemo nasilna. Podobno avtoritarna
je tudi navidezno »dobronamerna« zahteva: bodi srečen.²⁸ Pred tesnobnim
občutkom spričo dodatne porcije svobode in izbirnosti posameznik ubeži
s privzemanjem predvidljivih življenjskih vzorcev, ki nudijo tudi družbeno
primerjavo z drugimi posamezniki. Na ravni potrošnje dobrin lahko zazna-
mo precej predvidljivosti, še posebej na področju oblačilnih praks. Čeprav
bi posamezniki lahko na novo izumljali svojo individualnost, pa je izraža-
nje individualnosti delno v nasprotju z logiko modnega oblačenja, ki je v
svojem bistvu konvencionalna. Do modnega oblačenja imamo ambivalen-
ten odnos: modne zapovedi posamezniki radi spremljajo in upoštevajo, a
hkrati te niso ravno zadnji krik individualnosti. Modno oblačenje izvira
iz potrebe po izražanju posameznikove spremembe, izvira iz hotenja, da
posameznik sebe naredi za modnim smernicam sledečo osebo. A brž ko je
naša oblačilna oprava prepoznana za modno opravo, to hkrati dokazuje, da
smo (dovolj) konvencionalno oblečeni, da nas drugi prepoznajo za modno
²⁸ Podobno prisilnost in totalitarni značaj lahko zaznamo tudi pri govorjenju o pozitivnih
mislih. Govor o pozitivnem mišljenju, o pozitivni naravnanosti, diskurz o »pozitivi« posa-
mezniku pravzaprav odvzema oz. odreka svobodo delovanja, natančneje rečeno, vceplja mu
občutek krivde, če ne deluje domnevno pozitivno. Menimo torej, da je zdravilno in odrešil-
no, če objamemo in sprejmemo tudi negativne misli, šele ob celovitem sprejemanju vseh
svojih misli, šele ko udomačimo in ko smo nežni tudi z negativnimi mislimi, ko jih sprejme-
mo kot del nas, imamo možnost za celovito samorefleksijo. Ali če povemo naravnost: naša
pravica je, da imamo tudi negativne misli. Preko negativnih misli imamo možnost celovitej-
še obravnave samega sebe. In nenazadnje, moje negativne misli so dejansko del mene, moje
negativne misli so moj jaz, zatorej je neproduktivno njihovo afektirano odrinjanje. Šele, ko
sprejmemo tudi negativne misli, postanemo zares »celi« in se polnokrvno sprejemamo oz.
samega sebe jemljemo zares.
74
integrirano množico praks, dejavnosti, življenjskih in vrednostnih orien-
tacij, želja. Te prakse in dejavnosti niso le utilitarne, temveč dajejo ma-
terialno obliko zgodbi oz. identiteti posameznika.« Prav zato je za lastno
pripoved o sebi potrošnja dobrin ali praks tako pomembna. Zanimivo pa
je, da lastne prakse in življenjske stile nemalokrat razumemo na »tradicio-
nalen«, esencialističen način: domišljamo si, da naše prakse odražajo neko
trajnejšo identiteto, ki je že »od vekomaj« del nas. Spregledamo, da naše
prakse šele ustvarjajo našo identiteto, našo lastno pripoved o samem sebi.
Je torej kaj nenavadnega, da se nam »za nazaj« naše lastne izbire največ-
krat zdijo zelo »naravne in logične«? Ker so subjekti pravzaprav »prazni«,
je povsem logično, da (lahko) postanejo kar koli (oz. kdor koli).
Sodobno povelje skoraj totalitarno zapoveduje, naj izberemo, odločamo,
naj bomo kreatorji lastnega življenja. Tovrstna zapovedana izbirnost je za
subjekt pravzaprav nadležna, da ne rečemo nasilna. Podobno avtoritarna
je tudi navidezno »dobronamerna« zahteva: bodi srečen.²⁸ Pred tesnobnim
občutkom spričo dodatne porcije svobode in izbirnosti posameznik ubeži
s privzemanjem predvidljivih življenjskih vzorcev, ki nudijo tudi družbeno
primerjavo z drugimi posamezniki. Na ravni potrošnje dobrin lahko zazna-
mo precej predvidljivosti, še posebej na področju oblačilnih praks. Čeprav
bi posamezniki lahko na novo izumljali svojo individualnost, pa je izraža-
nje individualnosti delno v nasprotju z logiko modnega oblačenja, ki je v
svojem bistvu konvencionalna. Do modnega oblačenja imamo ambivalen-
ten odnos: modne zapovedi posamezniki radi spremljajo in upoštevajo, a
hkrati te niso ravno zadnji krik individualnosti. Modno oblačenje izvira
iz potrebe po izražanju posameznikove spremembe, izvira iz hotenja, da
posameznik sebe naredi za modnim smernicam sledečo osebo. A brž ko je
naša oblačilna oprava prepoznana za modno opravo, to hkrati dokazuje, da
smo (dovolj) konvencionalno oblečeni, da nas drugi prepoznajo za modno
²⁸ Podobno prisilnost in totalitarni značaj lahko zaznamo tudi pri govorjenju o pozitivnih
mislih. Govor o pozitivnem mišljenju, o pozitivni naravnanosti, diskurz o »pozitivi« posa-
mezniku pravzaprav odvzema oz. odreka svobodo delovanja, natančneje rečeno, vceplja mu
občutek krivde, če ne deluje domnevno pozitivno. Menimo torej, da je zdravilno in odrešil-
no, če objamemo in sprejmemo tudi negativne misli, šele ob celovitem sprejemanju vseh
svojih misli, šele ko udomačimo in ko smo nežni tudi z negativnimi mislimi, ko jih sprejme-
mo kot del nas, imamo možnost za celovito samorefleksijo. Ali če povemo naravnost: naša
pravica je, da imamo tudi negativne misli. Preko negativnih misli imamo možnost celovitej-
še obravnave samega sebe. In nenazadnje, moje negativne misli so dejansko del mene, moje
negativne misli so moj jaz, zatorej je neproduktivno njihovo afektirano odrinjanje. Šele, ko
sprejmemo tudi negativne misli, postanemo zares »celi« in se polnokrvno sprejemamo oz.
samega sebe jemljemo zares.
74
