Page 73 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 73
Modno kot odvečno in neracionalno
celo izmisli novega, vprašanje pa seveda je, ali bo imel dovolj »posnemoval-
cev« ali »sledilcev«.
Bujno produciranje in izumljanje vedno novih življenjskih stilov, ideolo-
gija izbire ter z njo povezana zavest, da sem odgovoren za svoje življenje
in kako ga bom »porabil«, so odlično gojišče za razmah potrošništva. Ži-
vljenjski stil je tudi hkrati vsaj delno »odvečen«; ne potrebujemo ga nujno
za lastno preživetje, ga pa potrebujemo za lastno samopodobo (Ule 2002,
76).²⁷
Fleksibilnejše razumevanje lastne biografije je postalo splošen trend (Ule
2002, 75): »Normalna biografija postaja izbrana, refleksivna, narejena (an-
gl. self-made) biografija.« A tovrstna svoboda se na ravni vsakdanjih praks
in dejanskih odločitev lahko izkaže kot svojevrstna nesvoboda. Deklarativ-
no razglašena svoboda po našem mnenju ni vselej ustrezno »prevedena« v
dejanske posameznikove odločitve in življenjsko stilne izbire. Mirjana Ule
trdi (str. 75), da ta »izbirnost biografije ni prostor svobode, temveč prej
mesto družbeno narekovanih izbir«. Po eni strani sodobna družba posa-
meznika nagovarja, naj bo pri svojih življenjskih odločitvah svoboden in
kreativen, hkrati pa lahko slutimo, da so posamezniki spričo tovrstne svo-
bode na ravni stilizacije in individualizacije življenja večinoma ubrali rela-
tivno predvidljivo prakso sidranja v medijsko ali tržno vnaprej ponujenih
življenjskih stilih. Prav nenavadno pohlevno sprejemajo in aplicirajo najra-
zličnejše zapovedi, ki obljubljajo polnokrvno, zdravo, dinamično življenje,
ki jih oznanjajo različni eksperti oz. medijsko dobro podprti posamezni-
ki. V kolikor namreč posameznik nima jasne slike o tem, »za kaj se gre v
življenju«, in te jasne slike pravzaprav nikoli in povsem nimamo, je relativ-
no zahtevno in težavno tudi izdelati podroben življenjski načrt. V kolikor
oseba deklarativno oznanja, da točno ve, kaj je njen življenjski načrt in cilj,
če točno ve, kaj je njena identiteta, je bodisi svoje življenje prepustila »av-
topilotu« bodisi si je zagotovila veliko količino (ideološke) naracije o sebi
ter se zato počuti »povsem izpolnjena«. Za veliko večino posameznikov je
vendarle drugače; posamezniki si preko prakticiranja različnih življenjskih
stilov prizadevajo ustvariti določeno pripoved o sebi, svojo lastno verzijo
pripovedi o sebi (Ule 2002, 76): »Življenjski stil definiramo kot bolj ali manj
²⁷ Mirjana Ule takole definira življenjski stil (2002, 76–77): »Življenjski stili so vsakdanje prak-
se, rutine, ki so utelešene v navadah oblačenja, hranjenja, delovanja in priljubljenih okolij
za srečevanja z drugimi. Vse male odločitve v vsakdanjem življenju prispevajo k tem ruti-
nam. Vse male in velike izbire so tudi izbire o tem, kdo sem in ne le o tem, kako delovati.
Bolj ko so kake razmere posttradicionalne, bolj življenjski stil osebe zadeva jedro njene sa-
moidentitete, njeno oblikovanje in samooblikovanje.«
73
celo izmisli novega, vprašanje pa seveda je, ali bo imel dovolj »posnemoval-
cev« ali »sledilcev«.
Bujno produciranje in izumljanje vedno novih življenjskih stilov, ideolo-
gija izbire ter z njo povezana zavest, da sem odgovoren za svoje življenje
in kako ga bom »porabil«, so odlično gojišče za razmah potrošništva. Ži-
vljenjski stil je tudi hkrati vsaj delno »odvečen«; ne potrebujemo ga nujno
za lastno preživetje, ga pa potrebujemo za lastno samopodobo (Ule 2002,
76).²⁷
Fleksibilnejše razumevanje lastne biografije je postalo splošen trend (Ule
2002, 75): »Normalna biografija postaja izbrana, refleksivna, narejena (an-
gl. self-made) biografija.« A tovrstna svoboda se na ravni vsakdanjih praks
in dejanskih odločitev lahko izkaže kot svojevrstna nesvoboda. Deklarativ-
no razglašena svoboda po našem mnenju ni vselej ustrezno »prevedena« v
dejanske posameznikove odločitve in življenjsko stilne izbire. Mirjana Ule
trdi (str. 75), da ta »izbirnost biografije ni prostor svobode, temveč prej
mesto družbeno narekovanih izbir«. Po eni strani sodobna družba posa-
meznika nagovarja, naj bo pri svojih življenjskih odločitvah svoboden in
kreativen, hkrati pa lahko slutimo, da so posamezniki spričo tovrstne svo-
bode na ravni stilizacije in individualizacije življenja večinoma ubrali rela-
tivno predvidljivo prakso sidranja v medijsko ali tržno vnaprej ponujenih
življenjskih stilih. Prav nenavadno pohlevno sprejemajo in aplicirajo najra-
zličnejše zapovedi, ki obljubljajo polnokrvno, zdravo, dinamično življenje,
ki jih oznanjajo različni eksperti oz. medijsko dobro podprti posamezni-
ki. V kolikor namreč posameznik nima jasne slike o tem, »za kaj se gre v
življenju«, in te jasne slike pravzaprav nikoli in povsem nimamo, je relativ-
no zahtevno in težavno tudi izdelati podroben življenjski načrt. V kolikor
oseba deklarativno oznanja, da točno ve, kaj je njen življenjski načrt in cilj,
če točno ve, kaj je njena identiteta, je bodisi svoje življenje prepustila »av-
topilotu« bodisi si je zagotovila veliko količino (ideološke) naracije o sebi
ter se zato počuti »povsem izpolnjena«. Za veliko večino posameznikov je
vendarle drugače; posamezniki si preko prakticiranja različnih življenjskih
stilov prizadevajo ustvariti določeno pripoved o sebi, svojo lastno verzijo
pripovedi o sebi (Ule 2002, 76): »Življenjski stil definiramo kot bolj ali manj
²⁷ Mirjana Ule takole definira življenjski stil (2002, 76–77): »Življenjski stili so vsakdanje prak-
se, rutine, ki so utelešene v navadah oblačenja, hranjenja, delovanja in priljubljenih okolij
za srečevanja z drugimi. Vse male odločitve v vsakdanjem življenju prispevajo k tem ruti-
nam. Vse male in velike izbire so tudi izbire o tem, kdo sem in ne le o tem, kako delovati.
Bolj ko so kake razmere posttradicionalne, bolj življenjski stil osebe zadeva jedro njene sa-
moidentitete, njeno oblikovanje in samooblikovanje.«
73
