Page 76 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 76
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
mezniki ne hlepijo po kakšni osebni ekskluzivnosti, ampak večinoma uži-
vajo v določeni (stilni) specifičnosti, ki pa je množična. Imajo potrebo po
kreiranju (novih) vtisov, a veliko jim je tudi do družbene primerjave in ce-
nijo, da preko modnih artiklov izražajo pripadnost skupnosti. Prav tako se
zavedajo raznolike simbolne vrednosti dobrin, lahko imajo tudi natančen
vpogled v to, »kaj šteje kot dober okus«, a si hkrati ne prizadevajo nujno
posnemati »dobrega okusa«. Potreba po posnemanju ni nujno »enosmerna
cesta«. Pridružujemo se stališču, da Simmlova logika »kapljanja mode« od
prestižnih razredov k nižjim razredom ter razumevanje mode kot sredstva
reprodukcije razrednih razlik ne zadošča pri sodobnejših interpretacijah
kroženja mode. Navedli bomo primer iz italijanske nadaljevanke, v kateri
protagonistka v predstavljenih dialogih predstavi svojo razumevanje mode
in svoj pogled na »unikatnost«.
Moški z imenom Orlando načrtuje, da bo partnerko Angelico povabil na
morje in jo tam zaprosil za roko. Ker svojega brata Pietra ne uspe prepričati,
da bi šel z njim izbrat prstan, se samoiniciativno ponudi bratova partnerka,
ki še pristavi: »Pietro bi izbral prstan z miniaturnim kamenčkom.«
Kasneje Orlando in bratova partnerka prispeta pred prodajalno z ime-
nom Zakladnica prstanov (neap. La pachhia dell’ anell), kjer mu ženska po-
jasni svojo »filozofijo«, ki je vredna razmisleka in dobro ponazarja razume-
vanje mode kot procesa, ki zadovolji partikularizacijo (individualizacijo) in
hkratno socializacijo, skratka, obe potrebi, ki sta navzoči v sodobnih druž-
bah (Prišla je sreča 2015–2018):
On: Zakladnica prstanov? Kaj je to?
Ona: Franšiza. Prodajalna, ki ima podružnice po številnih mestih.
On: Franšize.
Ona: Punce v Neaplju norijo za temi prstani.
On: Iz Zakladnice prstanov?
Ona: Ja. Niso preprosti prstani. Vsi imajo še dodatke, npr. kvarc, amu-
lete . . . Nanje lahko daš verigo, križ, kar hočeš.
On: Nisem ji nameraval podariti trikilogramskega prstana.
Ona: Neapeljčanke jih z veseljem razkazujejo okrog, z njimi celo odga-
njajo malopridneže. Z njimi lahko koga mahneš.
On: Poslušaj, takole bova. Poznam prodajalno, kjer ročno izdelujejo uni-
kate. Tam mi boš pomagala izbrati prstan.
Ona: Ne vem. Unikatom ne zaupam. Všeč so mi stvari, ki jih lahko dobiš
povsod. Zakaj bi morala nekaj nositi samo jaz? Z razlogom je unikat.
Prav, pojdiva gledat unikate, ki so všeč samo po eni osebi.
76
mezniki ne hlepijo po kakšni osebni ekskluzivnosti, ampak večinoma uži-
vajo v določeni (stilni) specifičnosti, ki pa je množična. Imajo potrebo po
kreiranju (novih) vtisov, a veliko jim je tudi do družbene primerjave in ce-
nijo, da preko modnih artiklov izražajo pripadnost skupnosti. Prav tako se
zavedajo raznolike simbolne vrednosti dobrin, lahko imajo tudi natančen
vpogled v to, »kaj šteje kot dober okus«, a si hkrati ne prizadevajo nujno
posnemati »dobrega okusa«. Potreba po posnemanju ni nujno »enosmerna
cesta«. Pridružujemo se stališču, da Simmlova logika »kapljanja mode« od
prestižnih razredov k nižjim razredom ter razumevanje mode kot sredstva
reprodukcije razrednih razlik ne zadošča pri sodobnejših interpretacijah
kroženja mode. Navedli bomo primer iz italijanske nadaljevanke, v kateri
protagonistka v predstavljenih dialogih predstavi svojo razumevanje mode
in svoj pogled na »unikatnost«.
Moški z imenom Orlando načrtuje, da bo partnerko Angelico povabil na
morje in jo tam zaprosil za roko. Ker svojega brata Pietra ne uspe prepričati,
da bi šel z njim izbrat prstan, se samoiniciativno ponudi bratova partnerka,
ki še pristavi: »Pietro bi izbral prstan z miniaturnim kamenčkom.«
Kasneje Orlando in bratova partnerka prispeta pred prodajalno z ime-
nom Zakladnica prstanov (neap. La pachhia dell’ anell), kjer mu ženska po-
jasni svojo »filozofijo«, ki je vredna razmisleka in dobro ponazarja razume-
vanje mode kot procesa, ki zadovolji partikularizacijo (individualizacijo) in
hkratno socializacijo, skratka, obe potrebi, ki sta navzoči v sodobnih druž-
bah (Prišla je sreča 2015–2018):
On: Zakladnica prstanov? Kaj je to?
Ona: Franšiza. Prodajalna, ki ima podružnice po številnih mestih.
On: Franšize.
Ona: Punce v Neaplju norijo za temi prstani.
On: Iz Zakladnice prstanov?
Ona: Ja. Niso preprosti prstani. Vsi imajo še dodatke, npr. kvarc, amu-
lete . . . Nanje lahko daš verigo, križ, kar hočeš.
On: Nisem ji nameraval podariti trikilogramskega prstana.
Ona: Neapeljčanke jih z veseljem razkazujejo okrog, z njimi celo odga-
njajo malopridneže. Z njimi lahko koga mahneš.
On: Poslušaj, takole bova. Poznam prodajalno, kjer ročno izdelujejo uni-
kate. Tam mi boš pomagala izbrati prstan.
Ona: Ne vem. Unikatom ne zaupam. Všeč so mi stvari, ki jih lahko dobiš
povsod. Zakaj bi morala nekaj nositi samo jaz? Z razlogom je unikat.
Prav, pojdiva gledat unikate, ki so všeč samo po eni osebi.
76
