Page 79 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 79
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
manjše stopnje »okusnosti«, ampak šele nalepka »dober« ali »slab«, ki jo
pripnemo dobrini, za nazaj opredeli dobrino kot znak dobrega/slabega
okusa. Dobrine in njihov pripisan »okus«, skratka, uporabljamo za pred-
stavljanje svoje pripadnosti družbenim skupinam in identitetam.
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
Čeprav svoj življenjski stil in z njim povezane prakse tekom življenja spre-
minjamo, nam je vsakokratni življenjski stil vseeno relativno domač. Ver-
jamemo, da naše prakse »odsevajo« neko našo temeljno vsebino, ki je »iz-
za« površja, in domnevamo, da različne oblačilne prakse in življenjski stili
kažejo na temeljnejše razlike, ki izhajajo iz različne »narave« posamezni-
kov. Kot nosilci praks avtomatično spregledujemo, da sami vzpostavljamo
realnost, na katero se sklicujemo. Sami tudi reproduciramo in konstruira-
mo razlike, ki jih opazimo med seboj in drugimi. Ali kot nekoliko druga-
če zapiše Breda Luthar (2014, 230): »[N]e gre torej za to, da obleke kažejo
na že obstoječe razredne odnose ali pa so samo indikator položaja tistega,
ki jih nosi (natakarja ali oficirja, poslovneža, metalca, hipsterja, policaja
ali hostese), temveč so eden od načinov, na katere se njegov položaj šele
konstituira.«. Tudi Malcolm Barnard v skoraj identičnem stilu izpostavlja,
da oblačilna praksa ne odseva neke že obstoječe realnosti, ampak da kon-
struira določeno realnost. Skozi komunikacijo, torej tudi skozi oblačenje,
se šele utemeljimo kot člani družbene skupine. Nikoli nismo najprej pripa-
dniki skupine, potem pa odražamo svojo pripadnost preko oblačenja, tem-
več ravno obratno. Naše oblačenje ni refleksivno, ampak konstitutivno za
naše pripadnosti, za naše različne identitete: »lasje, pristriženi tik ob gla-
vi, nošnja verig, kratkih, širokih kavbojk Levis ali funkcionalnih hlač ter
enobarvnih ali progastih, zapetih srajc znamke Ben Sherman in sijoče zlo-
ščenih škornjev Doctor Martens« (Hebdige 1979, 55, v Barnard 2005, 43)
»konstituirajo neko osebo kot obritoglavca iz poznih šestdesetih let dvaj-
setega stoletja. Ne gre za to, da je posameznik najprej obritoglavec ter nato
nosi vso to opravo, temveč ga njegova oprava utemeljuje kot obritoglavca.
Družbena interakcija je tista, ki preko obleke odredi posameznika za člana
te skupine, in ne obratno, namreč, da bi nekdo bil pripadnik te skupine ter
bi zatem vstopil v družbeno interakcijo« (Barnard 2005, 43–44).
Nekoliko splošneje to komunikacijsko in pogajalsko naravo oblačenja
Podobna prepričanja in ideje tvorijo arzenal potencialnih posameznikovih prepričanj. Hi-
poma, ko postanemo nosilci takega prepričanja, pa nam to »od zunaj« vgrajeno prepričanje
deluje nenavadno »domače«.
79
manjše stopnje »okusnosti«, ampak šele nalepka »dober« ali »slab«, ki jo
pripnemo dobrini, za nazaj opredeli dobrino kot znak dobrega/slabega
okusa. Dobrine in njihov pripisan »okus«, skratka, uporabljamo za pred-
stavljanje svoje pripadnosti družbenim skupinam in identitetam.
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
Čeprav svoj življenjski stil in z njim povezane prakse tekom življenja spre-
minjamo, nam je vsakokratni življenjski stil vseeno relativno domač. Ver-
jamemo, da naše prakse »odsevajo« neko našo temeljno vsebino, ki je »iz-
za« površja, in domnevamo, da različne oblačilne prakse in življenjski stili
kažejo na temeljnejše razlike, ki izhajajo iz različne »narave« posamezni-
kov. Kot nosilci praks avtomatično spregledujemo, da sami vzpostavljamo
realnost, na katero se sklicujemo. Sami tudi reproduciramo in konstruira-
mo razlike, ki jih opazimo med seboj in drugimi. Ali kot nekoliko druga-
če zapiše Breda Luthar (2014, 230): »[N]e gre torej za to, da obleke kažejo
na že obstoječe razredne odnose ali pa so samo indikator položaja tistega,
ki jih nosi (natakarja ali oficirja, poslovneža, metalca, hipsterja, policaja
ali hostese), temveč so eden od načinov, na katere se njegov položaj šele
konstituira.«. Tudi Malcolm Barnard v skoraj identičnem stilu izpostavlja,
da oblačilna praksa ne odseva neke že obstoječe realnosti, ampak da kon-
struira določeno realnost. Skozi komunikacijo, torej tudi skozi oblačenje,
se šele utemeljimo kot člani družbene skupine. Nikoli nismo najprej pripa-
dniki skupine, potem pa odražamo svojo pripadnost preko oblačenja, tem-
več ravno obratno. Naše oblačenje ni refleksivno, ampak konstitutivno za
naše pripadnosti, za naše različne identitete: »lasje, pristriženi tik ob gla-
vi, nošnja verig, kratkih, širokih kavbojk Levis ali funkcionalnih hlač ter
enobarvnih ali progastih, zapetih srajc znamke Ben Sherman in sijoče zlo-
ščenih škornjev Doctor Martens« (Hebdige 1979, 55, v Barnard 2005, 43)
»konstituirajo neko osebo kot obritoglavca iz poznih šestdesetih let dvaj-
setega stoletja. Ne gre za to, da je posameznik najprej obritoglavec ter nato
nosi vso to opravo, temveč ga njegova oprava utemeljuje kot obritoglavca.
Družbena interakcija je tista, ki preko obleke odredi posameznika za člana
te skupine, in ne obratno, namreč, da bi nekdo bil pripadnik te skupine ter
bi zatem vstopil v družbeno interakcijo« (Barnard 2005, 43–44).
Nekoliko splošneje to komunikacijsko in pogajalsko naravo oblačenja
Podobna prepričanja in ideje tvorijo arzenal potencialnih posameznikovih prepričanj. Hi-
poma, ko postanemo nosilci takega prepričanja, pa nam to »od zunaj« vgrajeno prepričanje
deluje nenavadno »domače«.
79
