Page 80 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 80
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
predstavi čez nekaj strani (Barnard 2005, 52): »Potemtakem so to načini, na
kakršne družba nastaja in se obnavlja; zatorej ljudje niso najprej člani sku-
pin, ki bi nato s komunikacijo posredovali svoje članstvo, temveč se o tem
članstvu pogajajo in ga uvajajo preko komunikacije. Moda, obleka in obla-
čenje so potemtakem dejavni pri vzpostavljanju teh družbenih skupin ter
identitet posameznikov znotraj teh skupin, in ne zgolj njihov odsev.« Ra-
zlogi za tovrstne nesporazume izvirajo iz uveljavljenega razlikovanja med
materialno kulturo (površino) in posameznikovo »resnično naravo« (globi-
no). Ker ločujemo površino in globino, (pre)hitro verjamemo, da se globi-
na odraža na površini oz. da površina odraža neko temeljno in avtentično
»naravo«. Tudi na področju oblačenja, ki je svojevrstna identitetna praksa,
nekako naivno verjamemo, da oblačila kot površina odražajo, indeksirajo,
reflektirajo oz. kažejo na neko predhodno in ločeno realnost (globino), ki
obstaja neodvisno od obleke, kot da obstajata »resnica« in »jedro« o osebi,
ta oseba pa nato preko različnih oblačilnih ali jezikovnih praks odseva to
resnico/jedro v konkretni komunikaciji.
To izhodišče je bilo dolgo časa navzoče na številnih področjih raziskova-
nja družbe: izhajalo je iz predpostavke, da obstaja nepotvorjena realnost,
da obstaja nek »avtentični jaz«, jezik in ostale semiotične prakse pa so ra-
zumeli kot ločen »dodatek«. Tako ločevanje je krepilo mnenje, da jezik zgolj
odraža od sebe neodvisno realnost, jezikovne prakse so razumeli kot sred-
stvo opisovanja neodvisne realnosti. Jezikovne prakse so torej razumeli
kot nepotvorjen odsev že vzpostavljene realnosti, ki je v globini. Dejansko
pa se realnost vzpostavlja skozi sam jezik in šele na podlagi jezika. Sodob-
nejši pristopi poudarjajo, da so vsa spoznanja, vednosti in najrazličnejše
resnice o svetu ali o posamezniku diskurzivne konstrukcije: »resnica« in
jezik (diskurz) nista ločeni entiteti, ampak je sama resnica lahko zgolj di-
skurzivna, resnico mislimo le skozi diskurz, do resnice ne dostopamo ne-
posredno, ampak jo lahko »vidimo« in razumemo le skozi jezik, to pa kaže
na temeljno konstruiranost »resnice«. Resnica na splošno ali pa resnica o
nas samih je vselej perspektivična in delna. Pri oblačenju kot čutno nazorni
praksi se zato še lažje ujamemo v past oz. se samozaslepimo, da je resni-
ca nekaj povsem ločenega od oblačil, ki pač zgolj »pokrivajo telo«, in tako
lahko zmotno verjamemo, da imamo dostop do te resnice, če bomo le do-
volj vztrajni pri odstranjevanju površine – obleke. Toda pod obleko je le
drugačna obleka, namreč telo.
Pri raziskovanju mode in oblačenja se precej sistematično prezre tudi sa-
mo telo: človeška bitja imajo telesa in človeška bitja so telesa. Obleka je
individualen (komunikacijski) dogodek, ki pripravi telo za vstop v družbe-
80
predstavi čez nekaj strani (Barnard 2005, 52): »Potemtakem so to načini, na
kakršne družba nastaja in se obnavlja; zatorej ljudje niso najprej člani sku-
pin, ki bi nato s komunikacijo posredovali svoje članstvo, temveč se o tem
članstvu pogajajo in ga uvajajo preko komunikacije. Moda, obleka in obla-
čenje so potemtakem dejavni pri vzpostavljanju teh družbenih skupin ter
identitet posameznikov znotraj teh skupin, in ne zgolj njihov odsev.« Ra-
zlogi za tovrstne nesporazume izvirajo iz uveljavljenega razlikovanja med
materialno kulturo (površino) in posameznikovo »resnično naravo« (globi-
no). Ker ločujemo površino in globino, (pre)hitro verjamemo, da se globi-
na odraža na površini oz. da površina odraža neko temeljno in avtentično
»naravo«. Tudi na področju oblačenja, ki je svojevrstna identitetna praksa,
nekako naivno verjamemo, da oblačila kot površina odražajo, indeksirajo,
reflektirajo oz. kažejo na neko predhodno in ločeno realnost (globino), ki
obstaja neodvisno od obleke, kot da obstajata »resnica« in »jedro« o osebi,
ta oseba pa nato preko različnih oblačilnih ali jezikovnih praks odseva to
resnico/jedro v konkretni komunikaciji.
To izhodišče je bilo dolgo časa navzoče na številnih področjih raziskova-
nja družbe: izhajalo je iz predpostavke, da obstaja nepotvorjena realnost,
da obstaja nek »avtentični jaz«, jezik in ostale semiotične prakse pa so ra-
zumeli kot ločen »dodatek«. Tako ločevanje je krepilo mnenje, da jezik zgolj
odraža od sebe neodvisno realnost, jezikovne prakse so razumeli kot sred-
stvo opisovanja neodvisne realnosti. Jezikovne prakse so torej razumeli
kot nepotvorjen odsev že vzpostavljene realnosti, ki je v globini. Dejansko
pa se realnost vzpostavlja skozi sam jezik in šele na podlagi jezika. Sodob-
nejši pristopi poudarjajo, da so vsa spoznanja, vednosti in najrazličnejše
resnice o svetu ali o posamezniku diskurzivne konstrukcije: »resnica« in
jezik (diskurz) nista ločeni entiteti, ampak je sama resnica lahko zgolj di-
skurzivna, resnico mislimo le skozi diskurz, do resnice ne dostopamo ne-
posredno, ampak jo lahko »vidimo« in razumemo le skozi jezik, to pa kaže
na temeljno konstruiranost »resnice«. Resnica na splošno ali pa resnica o
nas samih je vselej perspektivična in delna. Pri oblačenju kot čutno nazorni
praksi se zato še lažje ujamemo v past oz. se samozaslepimo, da je resni-
ca nekaj povsem ločenega od oblačil, ki pač zgolj »pokrivajo telo«, in tako
lahko zmotno verjamemo, da imamo dostop do te resnice, če bomo le do-
volj vztrajni pri odstranjevanju površine – obleke. Toda pod obleko je le
drugačna obleka, namreč telo.
Pri raziskovanju mode in oblačenja se precej sistematično prezre tudi sa-
mo telo: človeška bitja imajo telesa in človeška bitja so telesa. Obleka je
individualen (komunikacijski) dogodek, ki pripravi telo za vstop v družbe-
80
