Page 81 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 81
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
ni svet vsakdanjika. V tej luči je Joanne Entwistle (2000) predlagala preu-
smeritev raziskovalnega fokusa od preučevanja obleke kot objekta k preu-
čevanju obleke kot »utelešene aktivnosti, navzoče v družbenih relacijah«.
Materialna kultura (obleka) ni dodatek realnosti; posamezniki in naša te-
lesa delujemo na podlagi in skozi materialno kulturo. Družbenost našega
delovanja bazira na materialni kulturi in skozi družbeno interakcijo (in de-
lovanje) tudi konstruiramo določeno lastnost (denimo modnost).
Obleko lahko razumemo tudi kot situacijsko telesno prakso, kot prakso
interakcije med telesom in oblačilom. Med ekspresivno opremo uvrščamo
tako naše telo kot naša oblačila. Telo in oblačila sta ob tem eden druge-
mu pomemben strukturni pogoj in omejitev, hkrati pa tako telo kot oble-
ka eden drugemu omogočata, da se izrazita. Obleka se izrazi, dobi svojo
polnost (telesnost), telo pa izrazi polnost (telesnost) skozi oblačilo. Tako
polnost kot telesnost nista nevtralni kvaliteti, ampak je naše razumevanje
polnosti in telesnosti že vnaprej kulturno pogojeno ter vsekakor determi-
nirano.
Naša telesa lahko razumemo kot svojevrstne obešalnike, vprašanje pa je,
kdo se pravzaprav komu prilega. Se obleka prilega telesu ali se telo skuša
prilegati obleki? Situacija se dodatno zaplete tudi zato, ker tudi telo ni ne-
kaj »danega« in naravnega«, ampak je – kot pripominja Vlado Kotnik – tudi
telo kulturno sproduciran obešalnik. Na telo so že pred oblekami obešene
nekatere spolne, telesne in drugovrstne ortodoksije. Tovrstna vprašanja
so kulturno determinirana, saj vsaka kultura vzpostavlja svoje standarde
delovanja. Posamezniki sčasoma ponotranjijo standarde in ti nato urejajo
načine, kako uporabljamo in kako razumemo lastna telesa ter oblačila. Telo
vsekakor ni kakšna naravna entiteta, ampak diskurzivni produkt, govori-
mo o družbeno konstruiranem telesu.³¹
Naše ocene glede tega, ali neko oblačilo ustreza posamezniku, vselej ka-
žejo tudi našo ponotranjenost kulturnih norm in pričakovanj. Primerov
je veliko. Moški z nekoliko preveč kilogrami in zamaščenem trebuhom si
seveda absolutno lahko obleče tesno oprijeto majico, a pogled nanj najver-
jetneje »ne bo razveselil očesa«. Na kulturno obremenjenost opozarja že
začetna opredelitev: moški z nekoliko preveč kilogrami. Kulturno obliko-
³¹ Tako vitka kot debela oseba sta soočeni s podobnimi kulturnimi predstavami. Obe osebi
sta subjekta, ki se bolj ali manj uspešno prilagajata predpisanim kulturnim obrazcem. Če je
oseba vitka, to ne pomeni, da je gensko uspešnejša, da je nadnaravno obdarjena z vitkostjo,
ampak pomeni tudi, da je nemara celoviteje/uspešneje ponotranjila kulturna pričakovanja
o pomenu telesne vitkosti kot pogoju za uspešno vstopanje na »trg« medsebojnih odnosov,
partnerskih odnosov itd.
81
ni svet vsakdanjika. V tej luči je Joanne Entwistle (2000) predlagala preu-
smeritev raziskovalnega fokusa od preučevanja obleke kot objekta k preu-
čevanju obleke kot »utelešene aktivnosti, navzoče v družbenih relacijah«.
Materialna kultura (obleka) ni dodatek realnosti; posamezniki in naša te-
lesa delujemo na podlagi in skozi materialno kulturo. Družbenost našega
delovanja bazira na materialni kulturi in skozi družbeno interakcijo (in de-
lovanje) tudi konstruiramo določeno lastnost (denimo modnost).
Obleko lahko razumemo tudi kot situacijsko telesno prakso, kot prakso
interakcije med telesom in oblačilom. Med ekspresivno opremo uvrščamo
tako naše telo kot naša oblačila. Telo in oblačila sta ob tem eden druge-
mu pomemben strukturni pogoj in omejitev, hkrati pa tako telo kot oble-
ka eden drugemu omogočata, da se izrazita. Obleka se izrazi, dobi svojo
polnost (telesnost), telo pa izrazi polnost (telesnost) skozi oblačilo. Tako
polnost kot telesnost nista nevtralni kvaliteti, ampak je naše razumevanje
polnosti in telesnosti že vnaprej kulturno pogojeno ter vsekakor determi-
nirano.
Naša telesa lahko razumemo kot svojevrstne obešalnike, vprašanje pa je,
kdo se pravzaprav komu prilega. Se obleka prilega telesu ali se telo skuša
prilegati obleki? Situacija se dodatno zaplete tudi zato, ker tudi telo ni ne-
kaj »danega« in naravnega«, ampak je – kot pripominja Vlado Kotnik – tudi
telo kulturno sproduciran obešalnik. Na telo so že pred oblekami obešene
nekatere spolne, telesne in drugovrstne ortodoksije. Tovrstna vprašanja
so kulturno determinirana, saj vsaka kultura vzpostavlja svoje standarde
delovanja. Posamezniki sčasoma ponotranjijo standarde in ti nato urejajo
načine, kako uporabljamo in kako razumemo lastna telesa ter oblačila. Telo
vsekakor ni kakšna naravna entiteta, ampak diskurzivni produkt, govori-
mo o družbeno konstruiranem telesu.³¹
Naše ocene glede tega, ali neko oblačilo ustreza posamezniku, vselej ka-
žejo tudi našo ponotranjenost kulturnih norm in pričakovanj. Primerov
je veliko. Moški z nekoliko preveč kilogrami in zamaščenem trebuhom si
seveda absolutno lahko obleče tesno oprijeto majico, a pogled nanj najver-
jetneje »ne bo razveselil očesa«. Na kulturno obremenjenost opozarja že
začetna opredelitev: moški z nekoliko preveč kilogrami. Kulturno obliko-
³¹ Tako vitka kot debela oseba sta soočeni s podobnimi kulturnimi predstavami. Obe osebi
sta subjekta, ki se bolj ali manj uspešno prilagajata predpisanim kulturnim obrazcem. Če je
oseba vitka, to ne pomeni, da je gensko uspešnejša, da je nadnaravno obdarjena z vitkostjo,
ampak pomeni tudi, da je nemara celoviteje/uspešneje ponotranjila kulturna pričakovanja
o pomenu telesne vitkosti kot pogoju za uspešno vstopanje na »trg« medsebojnih odnosov,
partnerskih odnosov itd.
81
