Page 83 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 83
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
dimenzijam majice. Graje so posamezniki torej lahko deležni zaradi kršenja
t. i. estetskih norm oz. zaradi kršenja norm »telesne privlačnosti« (v pri-
meru mladeniča) ali zaradi kršenja družbenih pričakovanj in uveljavljenih
norm »primernega obnašanja« (v primeru gospe). Gospa bo kljub kulturno
deklarirani »brezhibni« postavi deležna graje zaradi očitnega kršenja kul-
turnih pravil, ki presojajo, kdo je starostno primeren, fant bo deležen graje
(spet) zaradi kršenja pravil o estetski ustreznosti. Arbitrarnost in kulturno
konstruiranost ocen bi najlaže preverili tako, da bi osebo postavili v drug
geografski ali zgodovinski kontekst. Ocene bi bile drugačne, saj bi bile tudi
»definicije« primernosti/ustreznosti drugačne. Menjavanje definicij glede
ustreznosti/primernosti kaže na njihovo konstruiranost, da gre pri tovr-
stnem presojanju za organizacijo sveta v kategorije, kot si jih je zamislila
partikularna kultura. Pogledi in presoje so vselej kulturno determinirani.
V procesu opazovanja pravzaprav nikoli ne vidimo in ne gledamo oblačil,
ampak vidimo in gledamo kulturno organizirane ter klasificirane kategori-
je ustreznosti in neustreznosti oseb v oblačilih.³⁴ V vsakdanjih interakcijah
s posamezniki nikoli ne »beremo« oblačil, ampak beremo in interpretira-
mo podobe v skladu s kulturno namišljenimi kategorijami. Nositelj oblačila
je torej tisti dejavnik, ki prvenstveno vpliva in določa, kako bomo inter-
pretirali oblačila. V resnici nikoli ne presojamo ustreznosti oblačil, ampak
ustreznost osebe.³⁵
Oblačila so materialna kultura, preko katere identitete pridobijo svojo
materialno sidrišče, zato so še posebej pomemben mehanizem upravljanja
in pogajanja glede identitete. Oblačila kot naša družbena koža omogoča-
jo integracijo v širše skupine, konstruirajo podobnosti in razlike med po-
³⁴ Na tem mestu bi želeli ponuditi analogijo s področja jezikovne rabe, kjer gre tudi vselej za
družbeno določenost (Vološinov 2008, 97): »Jezikovna oblika je v resnici, kot smo ravno-
kar pokazali, dana govorcu samo v kontekstu določenih izjav in potemtakem v določenem
ideološkem kontekstu. Besede dejansko nikoli ne izgovarjamo in ne slišimo, ampak slišimo
resnico ali laž, dobro ali zlo, pomembno ali nepomembno, prijetno ali neprijetno itn. Beseda
je vselej napolnjena z ideološko ali življenjsko vsebino in pomenom. Kot tako jo razumemo
in zgolj na takšno besedo, ki nas ideološko ali življenjsko zadeva, odgovarjamo.«
³⁵ Podobne scenarije lahko kakopak apliciramo tudi nase. Kadar torej v trgovini vstopimo v
kabino za pomerjanje, vklopimo najrazličnejše prakse, domneve, prepričanja o tem, kaj je
mikavno, privlačno itd. Vprašanje pravzaprav je, v kolikšni meri gledamo v kabini sebe? Ko
v določenih oblačilih, ki si jih nadenemo v kabini za pomerjanje, zadovoljno zabrundamo
»tole mi pa pristaja«, kažemo svojo »seznanjenost« s kulturno definiranimi vzorci ustrez-
nosti in mikavnosti. Vsekakor je ta subjekt v kabini krotek in voljan, da bo pristajal na širša
pričakovanja. Ko si rečemo »tole mi pristaja«, vsekakor nismo »pri sebi«, ampak s tako iz-
javo pravzaprav potrdimo in pristajamo na konvencionalne podobe ustreznosti.
83
dimenzijam majice. Graje so posamezniki torej lahko deležni zaradi kršenja
t. i. estetskih norm oz. zaradi kršenja norm »telesne privlačnosti« (v pri-
meru mladeniča) ali zaradi kršenja družbenih pričakovanj in uveljavljenih
norm »primernega obnašanja« (v primeru gospe). Gospa bo kljub kulturno
deklarirani »brezhibni« postavi deležna graje zaradi očitnega kršenja kul-
turnih pravil, ki presojajo, kdo je starostno primeren, fant bo deležen graje
(spet) zaradi kršenja pravil o estetski ustreznosti. Arbitrarnost in kulturno
konstruiranost ocen bi najlaže preverili tako, da bi osebo postavili v drug
geografski ali zgodovinski kontekst. Ocene bi bile drugačne, saj bi bile tudi
»definicije« primernosti/ustreznosti drugačne. Menjavanje definicij glede
ustreznosti/primernosti kaže na njihovo konstruiranost, da gre pri tovr-
stnem presojanju za organizacijo sveta v kategorije, kot si jih je zamislila
partikularna kultura. Pogledi in presoje so vselej kulturno determinirani.
V procesu opazovanja pravzaprav nikoli ne vidimo in ne gledamo oblačil,
ampak vidimo in gledamo kulturno organizirane ter klasificirane kategori-
je ustreznosti in neustreznosti oseb v oblačilih.³⁴ V vsakdanjih interakcijah
s posamezniki nikoli ne »beremo« oblačil, ampak beremo in interpretira-
mo podobe v skladu s kulturno namišljenimi kategorijami. Nositelj oblačila
je torej tisti dejavnik, ki prvenstveno vpliva in določa, kako bomo inter-
pretirali oblačila. V resnici nikoli ne presojamo ustreznosti oblačil, ampak
ustreznost osebe.³⁵
Oblačila so materialna kultura, preko katere identitete pridobijo svojo
materialno sidrišče, zato so še posebej pomemben mehanizem upravljanja
in pogajanja glede identitete. Oblačila kot naša družbena koža omogoča-
jo integracijo v širše skupine, konstruirajo podobnosti in razlike med po-
³⁴ Na tem mestu bi želeli ponuditi analogijo s področja jezikovne rabe, kjer gre tudi vselej za
družbeno določenost (Vološinov 2008, 97): »Jezikovna oblika je v resnici, kot smo ravno-
kar pokazali, dana govorcu samo v kontekstu določenih izjav in potemtakem v določenem
ideološkem kontekstu. Besede dejansko nikoli ne izgovarjamo in ne slišimo, ampak slišimo
resnico ali laž, dobro ali zlo, pomembno ali nepomembno, prijetno ali neprijetno itn. Beseda
je vselej napolnjena z ideološko ali življenjsko vsebino in pomenom. Kot tako jo razumemo
in zgolj na takšno besedo, ki nas ideološko ali življenjsko zadeva, odgovarjamo.«
³⁵ Podobne scenarije lahko kakopak apliciramo tudi nase. Kadar torej v trgovini vstopimo v
kabino za pomerjanje, vklopimo najrazličnejše prakse, domneve, prepričanja o tem, kaj je
mikavno, privlačno itd. Vprašanje pravzaprav je, v kolikšni meri gledamo v kabini sebe? Ko
v določenih oblačilih, ki si jih nadenemo v kabini za pomerjanje, zadovoljno zabrundamo
»tole mi pa pristaja«, kažemo svojo »seznanjenost« s kulturno definiranimi vzorci ustrez-
nosti in mikavnosti. Vsekakor je ta subjekt v kabini krotek in voljan, da bo pristajal na širša
pričakovanja. Ko si rečemo »tole mi pristaja«, vsekakor nismo »pri sebi«, ampak s tako iz-
javo pravzaprav potrdimo in pristajamo na konvencionalne podobe ustreznosti.
83
