Page 84 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 84
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
samezniki. Svoja telesa tako rutinirano prilagajamo obleki, naši družbeni
koži, da se svojega prilagajanja seveda ne zavedamo. Poleg tega so oblačila
rekviziti v družbeni interakciji, ki jih lahko sogovorci uporabijo v kateri ko-
li točki konverzacije kot razlog/povod za začetek/konec konverzacije, kot
razlog za spremembo topike konverzacije. Preko oblačil posamezniki tudi
ohranjajo ali signalizirajo medsebojno odnosno naravnanost.
Zamislimo si precej običajno situacijo. Oseba A sreča osebo B in ji poreče:
»Ta obleka ti je kot ulita«. V izjavi je eksplicitno navedena obleka. Je oble-
ka aktivni konstituent celostne podobe? Kdo je prejemnik komplimenta?
Oseba ali obleka? Ali se obleka prilega osebi, je res obleka tista, ki je »uli-
ta«? Kateri dejavniki odločajo o tem, da je obleka »kot ulita«? Izpostavili
smo, da pri presojanju/ocenjevanju ne gre le za fizično oz. fiziognomsko
ustreznost, temveč za širša družbena vprašanja, denimo za vprašanje, da
so določeni kosi oblačil »uliti« za določen spol, za določene geste, ki kažejo
na določen spol ali življenjski stil. Če smo zapisali, da v resnici nikoli ne pre-
sojamo ustreznosti oblačil, ampak ustreznost osebe, lahko torej ponovimo,
da gre vselej za presojanje »ulitosti« osebe, to pa je hkrati dokaz, da gre
pri oblačenju za »ulitost« posameznika specifični praksi. Skozi ocenjevanje
in morebitno podarjanje komplimentov se pravzaprav potrjuje družbeno
normirana ali vsaj zaželena pripadnost nositelja obleke določeni poziciji:
potrjuje se, denimo, spolna, razredna, generacijska, življenjsko stilna »uli-
tost« posameznika: posamezniki ustrezamo določenim oblekam, zato te
za nas postajajo »ulite«: posameznik je, denimo, pripadnik pravega spola,
pravega razreda, ima pravšnjo starost itd.
Ko so avtorju besedila v zgodnjih srednjih letih pričeli tu in tam prigo-
varjati, da mu daljši (ali to pomeni dolgi?) lasje ne ustrezajo (več), da ga –
kar je bil še nekoliko »močnejši« argument – postarajo, je pravzaprav šlo
(le) za to, da oseba ni več (povsem) ustrezala kategoriji oseb, ki jim daljši
lasje ustrezajo. Daljši lasje kot ekspresivna zunanja oprema naj bi ustrezali
drugi kategoriji oseb. Težko je namreč empirično preveriti, do katere točke
neka oprema ustreza osebi in od kdaj naprej ne ustreza. Prav zato lahko
»ocenjevalci« uporabijo navidezno zvijačno informacijo in se pričnejo skli-
cevati na nek »objektivnejši« kriterij, denimo starost. Argumentacija skozi
vidik starosti oz. postaranega videza je v naši kulturi vsekakor dobra pre-
pričevalna strategija, saj starost oz. postaran videz nista ravno »v špici« ce-
njenih lastnosti. Posledično tovrstne komentarje ali argumente zelo hitro
razumemo kot dobronamerno, vljudno in prijazno ugotovitev. Izjava »Dol-
gi lasje te postarajo« pomeni pravzaprav naslednje: »Dolgi lasje te naredijo
starejšega (kot v resnici si).« V tem primeru nam skušajo vsiliti idejo, da
84
samezniki. Svoja telesa tako rutinirano prilagajamo obleki, naši družbeni
koži, da se svojega prilagajanja seveda ne zavedamo. Poleg tega so oblačila
rekviziti v družbeni interakciji, ki jih lahko sogovorci uporabijo v kateri ko-
li točki konverzacije kot razlog/povod za začetek/konec konverzacije, kot
razlog za spremembo topike konverzacije. Preko oblačil posamezniki tudi
ohranjajo ali signalizirajo medsebojno odnosno naravnanost.
Zamislimo si precej običajno situacijo. Oseba A sreča osebo B in ji poreče:
»Ta obleka ti je kot ulita«. V izjavi je eksplicitno navedena obleka. Je oble-
ka aktivni konstituent celostne podobe? Kdo je prejemnik komplimenta?
Oseba ali obleka? Ali se obleka prilega osebi, je res obleka tista, ki je »uli-
ta«? Kateri dejavniki odločajo o tem, da je obleka »kot ulita«? Izpostavili
smo, da pri presojanju/ocenjevanju ne gre le za fizično oz. fiziognomsko
ustreznost, temveč za širša družbena vprašanja, denimo za vprašanje, da
so določeni kosi oblačil »uliti« za določen spol, za določene geste, ki kažejo
na določen spol ali življenjski stil. Če smo zapisali, da v resnici nikoli ne pre-
sojamo ustreznosti oblačil, ampak ustreznost osebe, lahko torej ponovimo,
da gre vselej za presojanje »ulitosti« osebe, to pa je hkrati dokaz, da gre
pri oblačenju za »ulitost« posameznika specifični praksi. Skozi ocenjevanje
in morebitno podarjanje komplimentov se pravzaprav potrjuje družbeno
normirana ali vsaj zaželena pripadnost nositelja obleke določeni poziciji:
potrjuje se, denimo, spolna, razredna, generacijska, življenjsko stilna »uli-
tost« posameznika: posamezniki ustrezamo določenim oblekam, zato te
za nas postajajo »ulite«: posameznik je, denimo, pripadnik pravega spola,
pravega razreda, ima pravšnjo starost itd.
Ko so avtorju besedila v zgodnjih srednjih letih pričeli tu in tam prigo-
varjati, da mu daljši (ali to pomeni dolgi?) lasje ne ustrezajo (več), da ga –
kar je bil še nekoliko »močnejši« argument – postarajo, je pravzaprav šlo
(le) za to, da oseba ni več (povsem) ustrezala kategoriji oseb, ki jim daljši
lasje ustrezajo. Daljši lasje kot ekspresivna zunanja oprema naj bi ustrezali
drugi kategoriji oseb. Težko je namreč empirično preveriti, do katere točke
neka oprema ustreza osebi in od kdaj naprej ne ustreza. Prav zato lahko
»ocenjevalci« uporabijo navidezno zvijačno informacijo in se pričnejo skli-
cevati na nek »objektivnejši« kriterij, denimo starost. Argumentacija skozi
vidik starosti oz. postaranega videza je v naši kulturi vsekakor dobra pre-
pričevalna strategija, saj starost oz. postaran videz nista ravno »v špici« ce-
njenih lastnosti. Posledično tovrstne komentarje ali argumente zelo hitro
razumemo kot dobronamerno, vljudno in prijazno ugotovitev. Izjava »Dol-
gi lasje te postarajo« pomeni pravzaprav naslednje: »Dolgi lasje te naredijo
starejšega (kot v resnici si).« V tem primeru nam skušajo vsiliti idejo, da
84
