Page 85 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 85
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
je njihova ocena dejansko nam v korist, posredovali so jo »v naše dobro«.
Logika v ozadju tovrstnega argumenta bazira na ageizmu ter na ideji, da
sta starost in staranje nekaj slab(š)ega oz. manj zaželenega. Če ocenjevalci
ne bi verjeli v to logiko (starost = žalost), bi bil njihov argument nesmiseln
oz. bi izgubil argumentativno moč. Nenazadnje: v najstniških letih izjavo
»Zgledaš starejše« marsikdo razume kot kompliment. Takrat takšna oce-
na meri na vizuelno in/ali mentalno starost (modrost, umirjenost . . .). Čez
nekaj desetletij taka izjava ni več kompliment. Percepcija staranja se torej
spreminja: pri 15 letih »bežimo« od mladosti v starost, pri 45 pa se »upira-
mo« starosti. Skratka: zgledati starejši (kot v resnici si), je enkrat »cool«,
drugič pa ravno nasprotno.
Če se vrnemo na ocenjevanje ulitosti, lahko ugotovimo, da s tako izja-
vo potrjujemo uveljavljen družbeni red in norme: oseba je pripadnik/-ica
ustreznega spola, generacije in potemtakem sme ter je prav, »spodobi se«,
da nosi konkretno obleko. Vsaka tovrstna izjava, bodisi graja ali kompli-
ment, ni zgolj zaznavanje realnosti, ampak je tudi potrjevanje oz. reguli-
ranje družbenega reda. S posredovanjem komplimenta nam ne sporočajo
samo, da so zaznali realnost, ampak tudi, da gre za ustrezno realnost. In,
seveda, tovrstno potrjevanje realnosti in zaželenega družbenega reda so-
kreirajo tudi nositelji oblek. Z oblačenjem pokažejo, da vedo, kaj je ustrez-
no in zaželeno. Oblačenje je zaradi svoje samoumevnosti na določen način
»nevidno«. Pri njem je redkokdaj treba kar koli pojasnjevati ali razglašati,
ker se oblačimo malodane vsi. It goes without saying. Poteka brez posebnih
pojasnil, v tem je tudi ideološka moč oblačenja. Ideološka govorila so sa-
mi subjekti; če so deležni pohval, jih to običajno motivira k nadaljevanju
istih ali podobnih praks. Ocenjevanje ulitosti ali ustreznosti obleke lahko
namreč razumemo tudi kot kompliment; gre za govorna dejanja, ki – kot
že izpostavljeno – krepijo oz. potrjujejo uveljavljeni družbeni red.
Kompliment³⁶ je specifično govorno dejanje, gre za t. i. verbalno darilo
(fr. un cadeau verbal). Kakšne motivacije so v ozadju tovrstnih daril? Ko-
mu ali čemu je namenjen kompliment? Je namenjen osebi ali dejanju? Ali
pohvalimo osebo ali dejanje? Komplimenti kot dejanja pohvale in laskanja
so govorna dejanja, ki jih uvrščamo na področje ocenjevanja. Eksplicitno
ali implicitno vsebujejo pozitivno vrednotenje osebe ali njenih dosežkov.
Medtem ko lahko nekoga slavimo brez njegove prisotnosti, pa je pri kom-
plimentih navzočnost osebe ključna. Oseba, ki daje kompliment, namreč
skuša pri prejemniku povzročiti prijetne občutke. Prejemnik komplimen-
³⁶ Podrobneje o komplimentih gl. Eckert in McConnell-Ginet (2003) in Praprotnik (2015).
85
je njihova ocena dejansko nam v korist, posredovali so jo »v naše dobro«.
Logika v ozadju tovrstnega argumenta bazira na ageizmu ter na ideji, da
sta starost in staranje nekaj slab(š)ega oz. manj zaželenega. Če ocenjevalci
ne bi verjeli v to logiko (starost = žalost), bi bil njihov argument nesmiseln
oz. bi izgubil argumentativno moč. Nenazadnje: v najstniških letih izjavo
»Zgledaš starejše« marsikdo razume kot kompliment. Takrat takšna oce-
na meri na vizuelno in/ali mentalno starost (modrost, umirjenost . . .). Čez
nekaj desetletij taka izjava ni več kompliment. Percepcija staranja se torej
spreminja: pri 15 letih »bežimo« od mladosti v starost, pri 45 pa se »upira-
mo« starosti. Skratka: zgledati starejši (kot v resnici si), je enkrat »cool«,
drugič pa ravno nasprotno.
Če se vrnemo na ocenjevanje ulitosti, lahko ugotovimo, da s tako izja-
vo potrjujemo uveljavljen družbeni red in norme: oseba je pripadnik/-ica
ustreznega spola, generacije in potemtakem sme ter je prav, »spodobi se«,
da nosi konkretno obleko. Vsaka tovrstna izjava, bodisi graja ali kompli-
ment, ni zgolj zaznavanje realnosti, ampak je tudi potrjevanje oz. reguli-
ranje družbenega reda. S posredovanjem komplimenta nam ne sporočajo
samo, da so zaznali realnost, ampak tudi, da gre za ustrezno realnost. In,
seveda, tovrstno potrjevanje realnosti in zaželenega družbenega reda so-
kreirajo tudi nositelji oblek. Z oblačenjem pokažejo, da vedo, kaj je ustrez-
no in zaželeno. Oblačenje je zaradi svoje samoumevnosti na določen način
»nevidno«. Pri njem je redkokdaj treba kar koli pojasnjevati ali razglašati,
ker se oblačimo malodane vsi. It goes without saying. Poteka brez posebnih
pojasnil, v tem je tudi ideološka moč oblačenja. Ideološka govorila so sa-
mi subjekti; če so deležni pohval, jih to običajno motivira k nadaljevanju
istih ali podobnih praks. Ocenjevanje ulitosti ali ustreznosti obleke lahko
namreč razumemo tudi kot kompliment; gre za govorna dejanja, ki – kot
že izpostavljeno – krepijo oz. potrjujejo uveljavljeni družbeni red.
Kompliment³⁶ je specifično govorno dejanje, gre za t. i. verbalno darilo
(fr. un cadeau verbal). Kakšne motivacije so v ozadju tovrstnih daril? Ko-
mu ali čemu je namenjen kompliment? Je namenjen osebi ali dejanju? Ali
pohvalimo osebo ali dejanje? Komplimenti kot dejanja pohvale in laskanja
so govorna dejanja, ki jih uvrščamo na področje ocenjevanja. Eksplicitno
ali implicitno vsebujejo pozitivno vrednotenje osebe ali njenih dosežkov.
Medtem ko lahko nekoga slavimo brez njegove prisotnosti, pa je pri kom-
plimentih navzočnost osebe ključna. Oseba, ki daje kompliment, namreč
skuša pri prejemniku povzročiti prijetne občutke. Prejemnik komplimen-
³⁶ Podrobneje o komplimentih gl. Eckert in McConnell-Ginet (2003) in Praprotnik (2015).
85
