Page 86 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 86
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
ta si tako lahko okrepi občutek, da je občudovanja vredna in uspešna ose-
ba. Sprejem komplimenta naj bi ogrel njegovo srce (Eckert in McConnell-
Ginet 2003, 145). Ko komuniciramo, načeloma tudi predpostavljamo, da
ima govorec »dobre razloge« za to, da je nekaj sporočil, in naslovnik običaj-
no izbrska razlog, zakaj se je nekaj povedalo, zakaj je določena informacija
relevantna.³⁷ Pri komplimentu obstaja podobna domneva relevantnosti,
ki jo pošiljatelj komplimenta nekako skuša »podtakniti« prejemniku kom-
plimenta. Pri posredovanju komplimentov si izjavitelj »jemlje« avtoriteto,
da polaska (Praprotnik 2015, 123): »Če denimo oseba pohvali zunanji videz
druge osebe, s tem implicitno tudi sporoča, da bi morala prejemnika kom-
plimenta vsaj malo zanimati ali ›skrbeti‹ izjaviteljeva ocena (kompliment).
Prav tako kompliment glede videza implicitno sporoča, da je zunanja po-
doba osebe do neke mere pomembna sestavina njene integritete v situaci-
ji, v kateri se izreka kompliment. Kompliment torej inštruira prejemnike
komplimenta, katere njihove vidike drugi ocenjujejo v dani situaciji. Pre-
prosteje rečeno, tisto, kar polaskamo, hkrati s tem laskanjem naredimo za
relevantno in pomenljivo v dani situaciji.«
S komplimenti potrjujemo uveljavljene podobe ustreznosti, z njimi izpo-
stavljamo vidike realnosti, ki se govorcem zdijo še posebej relevantni v zve-
zi z drugo osebo. Spričo naštetega sta dajanje komplimentov in oblačenje
tesno povezani praksi oz. gre za večpomenske komunikacijske prakse. Iz-
java »Ta obleka ti je kot ulita« opravlja ritualno funkcijo laskanja, kreiranja
medsebojne naklonjenosti. Čeprav ji lahko očitamo, da gre za »prazno izja-
vo« (da je bila izjavljena brez resne iskrenosti, da opravlja v pretežni meri
zgolj »fatično« funkcijo ohranjanja stika³⁸), je ta izjava še kako pomembna
in konstitutivna za odnos. Take izjave odražajo in potrjujejo odnos (vza-
jemne naklonjenosti), potrjujejo (razredno, življenjsko stilno) pripadnost
itd. Oblačenje in ocenjevanje sta praksi potrjevanja in reproduciranja pri-
³⁷ Ob odsotnosti resničnih argumentov si skušajo subjekti tudi pojasniti, kaj v zvezi z njiho-
vim oblačenjem ali frizuro je »narobe«, zakaj izgledajo »smešno« ali »nenavadno«, in obi-
čajno izbrskajo kakšno (ideološko) pojasnilo. Če posameznik prejme oceno v stilu »čudno«
in »nenavadno«, si mora ta informacijski dodatek nekako pojasniti. In ko brska po razlo-
gih, slejkoprej najde tudi pojasnilo – generacijsko ali kako drugače ne ustreza oblačilu. S
tovrstnim pojasnilom pa postane tudi nosilec dominantne ideologije, po kateri je starost
pomemben kriterij kategoriziranja oseb. Ko situacija postane »jasna«, ko razumemo, zakaj
se stvari dogajajo na način, kot se »pač« dogajajo, smo zgolj sprejeli ideologijo. Ko je torej
vsakomur jasno, zakaj je neka obleka primerna, zakaj nekomu neka frizura pristaja, takrat
ideologija deluje s polno močjo – skozi same subjekte. Ideologija drugače kot skozi subjekte
niti ne more delovati.
³⁸ O fatičnosti komuniciranja gl. Malinowski (1999).
86
ta si tako lahko okrepi občutek, da je občudovanja vredna in uspešna ose-
ba. Sprejem komplimenta naj bi ogrel njegovo srce (Eckert in McConnell-
Ginet 2003, 145). Ko komuniciramo, načeloma tudi predpostavljamo, da
ima govorec »dobre razloge« za to, da je nekaj sporočil, in naslovnik običaj-
no izbrska razlog, zakaj se je nekaj povedalo, zakaj je določena informacija
relevantna.³⁷ Pri komplimentu obstaja podobna domneva relevantnosti,
ki jo pošiljatelj komplimenta nekako skuša »podtakniti« prejemniku kom-
plimenta. Pri posredovanju komplimentov si izjavitelj »jemlje« avtoriteto,
da polaska (Praprotnik 2015, 123): »Če denimo oseba pohvali zunanji videz
druge osebe, s tem implicitno tudi sporoča, da bi morala prejemnika kom-
plimenta vsaj malo zanimati ali ›skrbeti‹ izjaviteljeva ocena (kompliment).
Prav tako kompliment glede videza implicitno sporoča, da je zunanja po-
doba osebe do neke mere pomembna sestavina njene integritete v situaci-
ji, v kateri se izreka kompliment. Kompliment torej inštruira prejemnike
komplimenta, katere njihove vidike drugi ocenjujejo v dani situaciji. Pre-
prosteje rečeno, tisto, kar polaskamo, hkrati s tem laskanjem naredimo za
relevantno in pomenljivo v dani situaciji.«
S komplimenti potrjujemo uveljavljene podobe ustreznosti, z njimi izpo-
stavljamo vidike realnosti, ki se govorcem zdijo še posebej relevantni v zve-
zi z drugo osebo. Spričo naštetega sta dajanje komplimentov in oblačenje
tesno povezani praksi oz. gre za večpomenske komunikacijske prakse. Iz-
java »Ta obleka ti je kot ulita« opravlja ritualno funkcijo laskanja, kreiranja
medsebojne naklonjenosti. Čeprav ji lahko očitamo, da gre za »prazno izja-
vo« (da je bila izjavljena brez resne iskrenosti, da opravlja v pretežni meri
zgolj »fatično« funkcijo ohranjanja stika³⁸), je ta izjava še kako pomembna
in konstitutivna za odnos. Take izjave odražajo in potrjujejo odnos (vza-
jemne naklonjenosti), potrjujejo (razredno, življenjsko stilno) pripadnost
itd. Oblačenje in ocenjevanje sta praksi potrjevanja in reproduciranja pri-
³⁷ Ob odsotnosti resničnih argumentov si skušajo subjekti tudi pojasniti, kaj v zvezi z njiho-
vim oblačenjem ali frizuro je »narobe«, zakaj izgledajo »smešno« ali »nenavadno«, in obi-
čajno izbrskajo kakšno (ideološko) pojasnilo. Če posameznik prejme oceno v stilu »čudno«
in »nenavadno«, si mora ta informacijski dodatek nekako pojasniti. In ko brska po razlo-
gih, slejkoprej najde tudi pojasnilo – generacijsko ali kako drugače ne ustreza oblačilu. S
tovrstnim pojasnilom pa postane tudi nosilec dominantne ideologije, po kateri je starost
pomemben kriterij kategoriziranja oseb. Ko situacija postane »jasna«, ko razumemo, zakaj
se stvari dogajajo na način, kot se »pač« dogajajo, smo zgolj sprejeli ideologijo. Ko je torej
vsakomur jasno, zakaj je neka obleka primerna, zakaj nekomu neka frizura pristaja, takrat
ideologija deluje s polno močjo – skozi same subjekte. Ideologija drugače kot skozi subjekte
niti ne more delovati.
³⁸ O fatičnosti komuniciranja gl. Malinowski (1999).
86
