Page 88 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 88
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
deni (kot dovolj zanimivi). Da bodo navzoči in vidni, morajo posamezni-
ki upoštevati platformsko logiko, ki je utelešena v arhitekturi Facebooka,
svojo vidnost morajo optimizirati (Bucher 2012, 1171).
Ker na platformah družbenih medijev nekaj vplivnežev in vplivnic pre-
ko vzpostavljene vidnosti sugerira ter določa, kako postati »tipični primer«
uspešne in izpolnjene osebe, postane logično, da številni posamezniki pri-
zadevno in nekritično sodelujejo pri taki praksi. Klasičnega oglaševanja in
medijskih reprezentacij »tipičnih primerov« (kot da) ne potrebujemo več;
posamezniki so postali sami nosilci nove verzije enoumja.
Normativnega predpisovanja v formalizirani obliki v resnici ni. Okrepila
se je podoba relativne sproščenosti. Prav ta zunanji okvir relativne spro-
ščenosti, v skladu s katero smo danes »manj zadrgnjeni«, pa se na ravni
dejanskih praks komajda zazna. Če stopimo v jutranji konici na mestni av-
tobus in se ozremo po srednješolcih (in tudi po starejši populaciji) pravza-
prav težko zaznamo kakšno izrazito stilsko heterogenost, prej precej pred-
vidljivo uniformno oblačenje. Ta ocena stilske uniformnosti je seveda tudi
odraz samega opazovalca, na kateri vidik realnosti se osredotoča ocenjeva-
lec, osebna zgodovina ocenjevalca določa tudi vidike realnosti, ki jih sam
najnatančneje zazna. Družbena umeščenost posameznika in njegova oseb-
na zgodovina bivanja s praksami temeljito določata, kaj in kako gleda ter
kaj bo opazil. Sodobne modno-stilske prakse so v primerjavi s preteklimi
desetletji po oceni avtorja besedila manj raznolike. Ta ocena je sicer tudi
objektivno zaznana v empiričnih študijah, a hkrati – kot že rečeno – je ta
ocena odraz opazovalca. Vsakič ko s prstom pokažemo na druge, s tremi
prsti pokažemo nase. Če torej ne zaznavamo stilske heterogenosti in če ne
zaznavamo »obremenjenosti« z oblačenjem, to ne pomeni, da obremenje-
nosti danes ni, da se mlajše generacije ne ukvarjajo s stilom, le prakse, kako
se ukvarjati s stilom, so se spremenile in se najverjetneje bistveno razširile.
Sodobna družba je, skratka – ko stopimo na avtobus mestnega prome-
ta –, manj jasno stilsko diferencirana in stratificirana; oblačimo se, »kot
nam ustreza tisti dan«, »kot se tisti dan počutimo«. Ker vsi lahko obleče-
mo (= postanemo) kar koli in kdor koli, se tudi težje samoumeščamo. Ker
ni več nekoč trdnih stilskih distinkcij, nam tudi ni več razvidno, kaj ali kdo
skozi obleko postajamo. S tem seveda ne trdimo, da so bili posamezniki
pred nekaj desetletji bolj prepričani o lastnem »postajanju«, le vtisi o posa-
meznikih so bili trši. Danes nam zunanja materialna kultura težje asistira
pri samopozicioniranju. Obstaja vtis, da se posamezniki lažje opredelijo
do tega, kaj oni niso, precej težje pa, kaj oni so. Oblačilna praksa kot re-
kvizit v družbeni interakciji je manj nosilen posrednik, ker so tudi same
88
deni (kot dovolj zanimivi). Da bodo navzoči in vidni, morajo posamezni-
ki upoštevati platformsko logiko, ki je utelešena v arhitekturi Facebooka,
svojo vidnost morajo optimizirati (Bucher 2012, 1171).
Ker na platformah družbenih medijev nekaj vplivnežev in vplivnic pre-
ko vzpostavljene vidnosti sugerira ter določa, kako postati »tipični primer«
uspešne in izpolnjene osebe, postane logično, da številni posamezniki pri-
zadevno in nekritično sodelujejo pri taki praksi. Klasičnega oglaševanja in
medijskih reprezentacij »tipičnih primerov« (kot da) ne potrebujemo več;
posamezniki so postali sami nosilci nove verzije enoumja.
Normativnega predpisovanja v formalizirani obliki v resnici ni. Okrepila
se je podoba relativne sproščenosti. Prav ta zunanji okvir relativne spro-
ščenosti, v skladu s katero smo danes »manj zadrgnjeni«, pa se na ravni
dejanskih praks komajda zazna. Če stopimo v jutranji konici na mestni av-
tobus in se ozremo po srednješolcih (in tudi po starejši populaciji) pravza-
prav težko zaznamo kakšno izrazito stilsko heterogenost, prej precej pred-
vidljivo uniformno oblačenje. Ta ocena stilske uniformnosti je seveda tudi
odraz samega opazovalca, na kateri vidik realnosti se osredotoča ocenjeva-
lec, osebna zgodovina ocenjevalca določa tudi vidike realnosti, ki jih sam
najnatančneje zazna. Družbena umeščenost posameznika in njegova oseb-
na zgodovina bivanja s praksami temeljito določata, kaj in kako gleda ter
kaj bo opazil. Sodobne modno-stilske prakse so v primerjavi s preteklimi
desetletji po oceni avtorja besedila manj raznolike. Ta ocena je sicer tudi
objektivno zaznana v empiričnih študijah, a hkrati – kot že rečeno – je ta
ocena odraz opazovalca. Vsakič ko s prstom pokažemo na druge, s tremi
prsti pokažemo nase. Če torej ne zaznavamo stilske heterogenosti in če ne
zaznavamo »obremenjenosti« z oblačenjem, to ne pomeni, da obremenje-
nosti danes ni, da se mlajše generacije ne ukvarjajo s stilom, le prakse, kako
se ukvarjati s stilom, so se spremenile in se najverjetneje bistveno razširile.
Sodobna družba je, skratka – ko stopimo na avtobus mestnega prome-
ta –, manj jasno stilsko diferencirana in stratificirana; oblačimo se, »kot
nam ustreza tisti dan«, »kot se tisti dan počutimo«. Ker vsi lahko obleče-
mo (= postanemo) kar koli in kdor koli, se tudi težje samoumeščamo. Ker
ni več nekoč trdnih stilskih distinkcij, nam tudi ni več razvidno, kaj ali kdo
skozi obleko postajamo. S tem seveda ne trdimo, da so bili posamezniki
pred nekaj desetletji bolj prepričani o lastnem »postajanju«, le vtisi o posa-
meznikih so bili trši. Danes nam zunanja materialna kultura težje asistira
pri samopozicioniranju. Obstaja vtis, da se posamezniki lažje opredelijo
do tega, kaj oni niso, precej težje pa, kaj oni so. Oblačilna praksa kot re-
kvizit v družbeni interakciji je manj nosilen posrednik, ker so tudi same
88
