Page 87 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 87
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
padnosti posameznikov v domnevno njim ustrezne kategorije oz. obratno;
preko oblačilnih praks posamezniki te kategorije ustreznosti povratno po-
trjujejo in »izpričujejo«.
V sodobnem času razmahnjenega individualizma in svobodne izbire ne
poznamo formalizirane oblike normiranja in predpisovanja ustreznosti, a
to ne pomeni, da se uveljavljeni vzorci primernosti ne reproducirajo dalje.
Ta paradoks bomo skušali pojasniti. Podobe ustreznosti, všečnosti in pri-
mernosti lahko posamezniki v sodobnem času lažje ponotranjijo, ker zara-
di »svobode« in »izbire« nismo prisiljeni videti lastnega prilagajanja. Všeč-
no Facebookovo ali Instagramovo podobo kreiramo »na lastno pobudo«.
Takšnega stanja stvari ne vidimo kot omejevanje, ampak kot našo lastno
izbiro. Izbira implicira svobodo izbire; posamezniki smo zato v času indivi-
dualizma »obsojeni« na to, da gre za naše lastne izbire. Ker imamo svobo-
do, tudi s polno odgovornostjo izbiramo. Država ali posamezniki nas v nič
ne silijo, prav zato pa posamezniki svoje izbire in neizbire vidijo kot svoje
avtonomne ter avtentične odločitve. Ustvaril se je vtis, da se posamezniki
sami odločajo za določene izbire in tudi neizbire. In sami smo odgovorni,
da nečesa (ne) izberemo.
Namesto uveljavljenih medijskih podob ustreznosti in primernosti, ki so
nam jih dostavljali tradicionalni mediji kot nekakšne nadzorne institucije,
se torej krepijo procesi reafirmacije »ustreznosti« na platformah družbe-
nih medijev, kjer podobe ustreznosti lahko doživljamo kot »avtentičnejše«
in »pristnejše« verzije, saj vsebine na teh platformah ne določajo »centri
moči«, ampak posamezniki. Posamezniki težje prepoznavajo lastne prakse
podrejanja in »zlivanja« z popularnimi predstavami modernosti ter atrak-
tivnosti. Ker so se posamezniki na družbenih medijih hkrati pognali v po-
blaznelo kopičenje všečkov kot zunanjih znakov relevantnosti ter popu-
larnosti in ker se je s pojavom družbenih medijev okrepila logika medijske
vidnosti kot pomembnega kriterija uspešnosti, so se uveljavile tudi pre-
ferenčne strategije, kako uprizarjati svojo vsakdanjo podobo, da bo le-ta
ustrezno nagrajena (z všečki).
Na platformah družbenih medijev, denimo na Facebooku, je prišlo do
zanimivega obrata glede razumevanja vidnosti. Na Facebooku ne obstaja
»grožnja vidnosti«, ampak se je prek algoritemske logike vzpostavila zlasti
»grožnja nevidnosti«, ki očitno v veliki meri določa načine delovanja po-
sameznikov. Taina Bucher lucidno opredeli ključno spremembo: ključnega
problema ne predstavlja možnost, da bodo posamezniki nenehno opazo-
vani, pravi problem je možnost nenehnega zginevanja; resnično grozo za
uporabnike družbenih medijev torej predstavlja možnost, da ne bodo vi-
87
padnosti posameznikov v domnevno njim ustrezne kategorije oz. obratno;
preko oblačilnih praks posamezniki te kategorije ustreznosti povratno po-
trjujejo in »izpričujejo«.
V sodobnem času razmahnjenega individualizma in svobodne izbire ne
poznamo formalizirane oblike normiranja in predpisovanja ustreznosti, a
to ne pomeni, da se uveljavljeni vzorci primernosti ne reproducirajo dalje.
Ta paradoks bomo skušali pojasniti. Podobe ustreznosti, všečnosti in pri-
mernosti lahko posamezniki v sodobnem času lažje ponotranjijo, ker zara-
di »svobode« in »izbire« nismo prisiljeni videti lastnega prilagajanja. Všeč-
no Facebookovo ali Instagramovo podobo kreiramo »na lastno pobudo«.
Takšnega stanja stvari ne vidimo kot omejevanje, ampak kot našo lastno
izbiro. Izbira implicira svobodo izbire; posamezniki smo zato v času indivi-
dualizma »obsojeni« na to, da gre za naše lastne izbire. Ker imamo svobo-
do, tudi s polno odgovornostjo izbiramo. Država ali posamezniki nas v nič
ne silijo, prav zato pa posamezniki svoje izbire in neizbire vidijo kot svoje
avtonomne ter avtentične odločitve. Ustvaril se je vtis, da se posamezniki
sami odločajo za določene izbire in tudi neizbire. In sami smo odgovorni,
da nečesa (ne) izberemo.
Namesto uveljavljenih medijskih podob ustreznosti in primernosti, ki so
nam jih dostavljali tradicionalni mediji kot nekakšne nadzorne institucije,
se torej krepijo procesi reafirmacije »ustreznosti« na platformah družbe-
nih medijev, kjer podobe ustreznosti lahko doživljamo kot »avtentičnejše«
in »pristnejše« verzije, saj vsebine na teh platformah ne določajo »centri
moči«, ampak posamezniki. Posamezniki težje prepoznavajo lastne prakse
podrejanja in »zlivanja« z popularnimi predstavami modernosti ter atrak-
tivnosti. Ker so se posamezniki na družbenih medijih hkrati pognali v po-
blaznelo kopičenje všečkov kot zunanjih znakov relevantnosti ter popu-
larnosti in ker se je s pojavom družbenih medijev okrepila logika medijske
vidnosti kot pomembnega kriterija uspešnosti, so se uveljavile tudi pre-
ferenčne strategije, kako uprizarjati svojo vsakdanjo podobo, da bo le-ta
ustrezno nagrajena (z všečki).
Na platformah družbenih medijev, denimo na Facebooku, je prišlo do
zanimivega obrata glede razumevanja vidnosti. Na Facebooku ne obstaja
»grožnja vidnosti«, ampak se je prek algoritemske logike vzpostavila zlasti
»grožnja nevidnosti«, ki očitno v veliki meri določa načine delovanja po-
sameznikov. Taina Bucher lucidno opredeli ključno spremembo: ključnega
problema ne predstavlja možnost, da bodo posamezniki nenehno opazo-
vani, pravi problem je možnost nenehnega zginevanja; resnično grozo za
uporabnike družbenih medijev torej predstavlja možnost, da ne bodo vi-
87
