Page 89 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 89
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
identitete posameznikov manj stabilne. Če je pred nekaj desetletji oblačil-
na praksa lahko pomenila ključni vir oblikovanja posameznikove identite-
te, imajo danes posamezniki precej manj izdelano predstavo o tem. Če jih
na ravni oblačenja ocenjujemo kot »sproščene«, s tem nemara hkrati kaže-
mo na lastno »nesproščenost«. Če smo v začetku besedila izpostavili, da ni
mogoče ne komunicirati, lahko zdaj poudarimo, da pri ocenjevanju vedno
ocenjujemo in razkrivamo (tudi) sebe.
Breda Luthar (2014, 233) je pri raziskovanju oblačilnih praks oz. upora-
be mode in pri ugotavljanju povezanosti estetskih preferenc ter modnih
praks z družbenimi razlikami skozi intervjuje s slovenskimi srednješolci
zaznala določeno stilsko in pomensko nejasnost, saj se večinoma »lažje iz-
ražajo o stilu, ki ga zavračajo, kot o stilu, ki jim je všeč«. Iz odgovorov in iz
izraženih sovražnosti do določenih stilov lahko sklepamo, da okus kljub ra-
hljanju razrednosti ostaja nekakšen »orientir« razsojanja. Vznemirljivejše
je tudi vprašanje, kako se razredne razlike v današnji razrahljani družbi ar-
tikulirajo v oblačilni modi, pa tudi vprašanje, kakšno vlogo pri podpiranju
ali ukinjanju teh razlik imajo druge kategorije družbenih razlik, denimo ge-
neracija, spol, etnična pripadnost, urbanost oz. ruralnost (str. 231). Brezra-
zrednost in prehodnost sodobne družbe je dejansko zgolj navidezna, tako
da se je treba zavedati družbene determiniranosti posameznika in realnih
eksistencialnih možnosti, ki sicer ne predpisujejo vnaprej modnih izbir ali
izgledov, v povezavi z ostalimi identitetnimi sidrišči pa vseeno do določene
mere določajo specifične okuse, specifične scene, podobe, pravzaprav širšo
»postavitev« posameznika v družbenem okolju (str. 237): »Čeprav so ›stil-
ske skupine‹ manj diferencirane kot v času klasičnih subkultur ter pogosto
niso jasno ločene in pomensko fiksirane, to nikakor ne pomeni, da so te
›kulture‹ brezrazredne in le naključno povezane z razrednimi razlikami.«
Avtorica se je osredotočila zlasti na negativno klasificiranje oz. »kulturno
sovražnost« ter skušala ugotoviti, kako tovrstno negativno nastrojenost
srednješolci izražajo in na kakšen način tematizirajo povezanost družbe-
nih ter modnih razlik (str. 233). Raziskovalni pristop, ki skuša izluščiti, ka-
ko se posamezniki klasificirajo in zlasti kako klasificirajo tisto, kar je po
njihovem mnenju nesprejemljivo, je vsestransko produktiven. Posamezni-
ki tudi sicer pogosto izražajo sovražnost do določenih materialnih praks,
do določenih »okusov«, a v tem prakticiranju »kulturne sovražnosti« nikoli
ne izražajo lastne individualnosti, temveč v tem zavračanju (materialnih)
praks, ki jih, denimo, definirajo kot »slab okus«, skušajo izvesti dejanje la-
stnega (razrednega) samopozicioniranja. Stilski okusi nikoli niso povsem
osebni, vselej imajo določeno razsežje kolektivnosti, izražanje okusa ka-
89
identitete posameznikov manj stabilne. Če je pred nekaj desetletji oblačil-
na praksa lahko pomenila ključni vir oblikovanja posameznikove identite-
te, imajo danes posamezniki precej manj izdelano predstavo o tem. Če jih
na ravni oblačenja ocenjujemo kot »sproščene«, s tem nemara hkrati kaže-
mo na lastno »nesproščenost«. Če smo v začetku besedila izpostavili, da ni
mogoče ne komunicirati, lahko zdaj poudarimo, da pri ocenjevanju vedno
ocenjujemo in razkrivamo (tudi) sebe.
Breda Luthar (2014, 233) je pri raziskovanju oblačilnih praks oz. upora-
be mode in pri ugotavljanju povezanosti estetskih preferenc ter modnih
praks z družbenimi razlikami skozi intervjuje s slovenskimi srednješolci
zaznala določeno stilsko in pomensko nejasnost, saj se večinoma »lažje iz-
ražajo o stilu, ki ga zavračajo, kot o stilu, ki jim je všeč«. Iz odgovorov in iz
izraženih sovražnosti do določenih stilov lahko sklepamo, da okus kljub ra-
hljanju razrednosti ostaja nekakšen »orientir« razsojanja. Vznemirljivejše
je tudi vprašanje, kako se razredne razlike v današnji razrahljani družbi ar-
tikulirajo v oblačilni modi, pa tudi vprašanje, kakšno vlogo pri podpiranju
ali ukinjanju teh razlik imajo druge kategorije družbenih razlik, denimo ge-
neracija, spol, etnična pripadnost, urbanost oz. ruralnost (str. 231). Brezra-
zrednost in prehodnost sodobne družbe je dejansko zgolj navidezna, tako
da se je treba zavedati družbene determiniranosti posameznika in realnih
eksistencialnih možnosti, ki sicer ne predpisujejo vnaprej modnih izbir ali
izgledov, v povezavi z ostalimi identitetnimi sidrišči pa vseeno do določene
mere določajo specifične okuse, specifične scene, podobe, pravzaprav širšo
»postavitev« posameznika v družbenem okolju (str. 237): »Čeprav so ›stil-
ske skupine‹ manj diferencirane kot v času klasičnih subkultur ter pogosto
niso jasno ločene in pomensko fiksirane, to nikakor ne pomeni, da so te
›kulture‹ brezrazredne in le naključno povezane z razrednimi razlikami.«
Avtorica se je osredotočila zlasti na negativno klasificiranje oz. »kulturno
sovražnost« ter skušala ugotoviti, kako tovrstno negativno nastrojenost
srednješolci izražajo in na kakšen način tematizirajo povezanost družbe-
nih ter modnih razlik (str. 233). Raziskovalni pristop, ki skuša izluščiti, ka-
ko se posamezniki klasificirajo in zlasti kako klasificirajo tisto, kar je po
njihovem mnenju nesprejemljivo, je vsestransko produktiven. Posamezni-
ki tudi sicer pogosto izražajo sovražnost do določenih materialnih praks,
do določenih »okusov«, a v tem prakticiranju »kulturne sovražnosti« nikoli
ne izražajo lastne individualnosti, temveč v tem zavračanju (materialnih)
praks, ki jih, denimo, definirajo kot »slab okus«, skušajo izvesti dejanje la-
stnega (razrednega) samopozicioniranja. Stilski okusi nikoli niso povsem
osebni, vselej imajo določeno razsežje kolektivnosti, izražanje okusa ka-
89
