Page 90 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 90
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
že posameznikovo pretenzijo po »skupinjenju«. Kulturno sovražnost lah-
ko torej razumemo tudi na instrumentalnejši način, kot družbeno prakso.
Preprosteje rečeno: če se bo spremenil »okus« srednjega sloja, se bo tudi
posameznik, ki želi pripadati temu sloju, pričel na ta spremenjen nov okus
sklicevati kot na »svojega«. Okus si zato lahko predstavljamo kot »krmilo«,
orientir in »navodila za uporabo«, ki ga morajo posamezniki uporabljati,
če želijo pripadati ustreznemu razredu. Okus je delno rezultat habitusnih
predispozicij, je rezultat različnih vrst kapitala, torej »objektivno dejstvo«,
delno pa gre pri njem za želje po distinkciji, ne pa za dejansko distinkcijo.
Po drugi strani so vprašanja, zakaj posamezniki klasificirajo na določen
način in zakaj ter do koga čutijo največjo kulturno sovražnost, tudi temati-
ke, ki se dotikajo različnih problemov identitete in samorefleksije. Podatki
o odporu in averziji naj bi predstavljali veliko boljšo družbeno diagnosti-
ko kot pozitivne želje ter preference (Wilk 1997, 175, v Luthar 2014, 233).
Averzija torej o identitetni »stiski« ali »obremenjenosti« družbene skupine
oz. njenega pripadnika – posameznika pove precej, kaže lahko na stopnjo
njegove osebne »celosti« in na stopnjo (samo)reflektiranosti posameznika:
zakaj te določeni posamezniki motijo, zakaj te moti določen stil oblačenja?
Tovrstna vprašanja niso le vprašanja pripadnosti različnim stilnim skupi-
nam, tudi niso vedno le vprašanja okusa, za katerega pravzaprav vemo, da
je le silno prilagodljivo krmilo, ampak so lahko tudi dileme in izzivi prev-
praševanja lastne konstruiranosti ter posledično odraz posameznikovega
poguma po izražanju lastne raznolikosti,³⁹ v tem smislu torej tudi pogum
za izražanje različnih plati posameznika. V kolikor posamezniki nimajo po-
guma biti raznovrstni⁴⁰ (in večinoma je temu tako), v kolikor zgolj pristaja-
³⁹ Analogijo lahko naredimo tudi na področju (zunanje) podobe naših domovanj. Včasih na-
letimo na mnenje/kritiko, kako imajo nekateri ljudje zanemarjene domove, ta ocena pa je
pogosto pospremljena s komentarjem, da znajo zgolj »uživati«. Ugotovitev glede uživanja
lahko razumemo tudi kot znak zavisti, ker »komentatorji« ne znajo uživati oz. ker si ne do-
volijo »uživati« oz. ker si ne dovolijo imeti neurejenega domovanja. Sicer verjamemo, da
marsikdo želi imeti urejeno domovanje, ker se v urejenem domu lažje znajde in mu je všeč,
če je stanovanje »lepo«, a tudi ta potreba in prepričanje ni zgolj »naravna težnja posame-
znika«, ampak je odraz pridobljenih prepričanj. Podobne sodbe so posamezniki sposobni
pripisovati različnim aktivnostim, skratka, posameznikom pripisujejo določeno indiferen-
tnost/nesposobnost/hendikepiranost, hkrati pa v teh ocenah lahko zaznamo svojevrsten
očitek. Posameznike torej »obsodijo« za njihove domnevne pomanjkljivosti, hkrati s tovr-
stnimi obsodbami pa tudi sodijo sebi, skratka sebi obesijo prtljago »krepostnosti in popol-
nosti« in si torej ne dovolijo samih sebe pogledati v realnejši, oz. celovitejši luči.
⁴⁰ Ne trdimo, da posamezniki morajo biti raznovrstni, če pač to niso. Problem vidimo v tem,
da ne upajo biti raznovrstni na področjih, kjer nemara so raznovrstni.
90
že posameznikovo pretenzijo po »skupinjenju«. Kulturno sovražnost lah-
ko torej razumemo tudi na instrumentalnejši način, kot družbeno prakso.
Preprosteje rečeno: če se bo spremenil »okus« srednjega sloja, se bo tudi
posameznik, ki želi pripadati temu sloju, pričel na ta spremenjen nov okus
sklicevati kot na »svojega«. Okus si zato lahko predstavljamo kot »krmilo«,
orientir in »navodila za uporabo«, ki ga morajo posamezniki uporabljati,
če želijo pripadati ustreznemu razredu. Okus je delno rezultat habitusnih
predispozicij, je rezultat različnih vrst kapitala, torej »objektivno dejstvo«,
delno pa gre pri njem za želje po distinkciji, ne pa za dejansko distinkcijo.
Po drugi strani so vprašanja, zakaj posamezniki klasificirajo na določen
način in zakaj ter do koga čutijo največjo kulturno sovražnost, tudi temati-
ke, ki se dotikajo različnih problemov identitete in samorefleksije. Podatki
o odporu in averziji naj bi predstavljali veliko boljšo družbeno diagnosti-
ko kot pozitivne želje ter preference (Wilk 1997, 175, v Luthar 2014, 233).
Averzija torej o identitetni »stiski« ali »obremenjenosti« družbene skupine
oz. njenega pripadnika – posameznika pove precej, kaže lahko na stopnjo
njegove osebne »celosti« in na stopnjo (samo)reflektiranosti posameznika:
zakaj te določeni posamezniki motijo, zakaj te moti določen stil oblačenja?
Tovrstna vprašanja niso le vprašanja pripadnosti različnim stilnim skupi-
nam, tudi niso vedno le vprašanja okusa, za katerega pravzaprav vemo, da
je le silno prilagodljivo krmilo, ampak so lahko tudi dileme in izzivi prev-
praševanja lastne konstruiranosti ter posledično odraz posameznikovega
poguma po izražanju lastne raznolikosti,³⁹ v tem smislu torej tudi pogum
za izražanje različnih plati posameznika. V kolikor posamezniki nimajo po-
guma biti raznovrstni⁴⁰ (in večinoma je temu tako), v kolikor zgolj pristaja-
³⁹ Analogijo lahko naredimo tudi na področju (zunanje) podobe naših domovanj. Včasih na-
letimo na mnenje/kritiko, kako imajo nekateri ljudje zanemarjene domove, ta ocena pa je
pogosto pospremljena s komentarjem, da znajo zgolj »uživati«. Ugotovitev glede uživanja
lahko razumemo tudi kot znak zavisti, ker »komentatorji« ne znajo uživati oz. ker si ne do-
volijo »uživati« oz. ker si ne dovolijo imeti neurejenega domovanja. Sicer verjamemo, da
marsikdo želi imeti urejeno domovanje, ker se v urejenem domu lažje znajde in mu je všeč,
če je stanovanje »lepo«, a tudi ta potreba in prepričanje ni zgolj »naravna težnja posame-
znika«, ampak je odraz pridobljenih prepričanj. Podobne sodbe so posamezniki sposobni
pripisovati različnim aktivnostim, skratka, posameznikom pripisujejo določeno indiferen-
tnost/nesposobnost/hendikepiranost, hkrati pa v teh ocenah lahko zaznamo svojevrsten
očitek. Posameznike torej »obsodijo« za njihove domnevne pomanjkljivosti, hkrati s tovr-
stnimi obsodbami pa tudi sodijo sebi, skratka sebi obesijo prtljago »krepostnosti in popol-
nosti« in si torej ne dovolijo samih sebe pogledati v realnejši, oz. celovitejši luči.
⁴⁰ Ne trdimo, da posamezniki morajo biti raznovrstni, če pač to niso. Problem vidimo v tem,
da ne upajo biti raznovrstni na področjih, kjer nemara so raznovrstni.
90
