Page 91 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 91
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
jo na uveljavljene ortodoksije, lahko zgolj »pripadajo« stilskim skupinam,
ki pač omogočajo zanesljivo in predvidljivo identitetno sidranje oz. »pota-
pljanje«. V tem primeru ima posameznik na voljo dokaj nehvaležno izbiro:
bodisi pretirano hvali lasten okus, okus »svoje« skupine ali pa nekritično in
afektirano pljuva čez »slab okus« tistih, ki ne spadajo v njegovo skupino. Ne
zmore pa se soočiti z raznolikostjo; ne zmore si priznati, da obožuje »do-
ber« in »slab« okus. Prav vztrajanje na »dobrem okusu« kot »mojem oku-
su« in hkratno zavračanje »slabega okusa« drugih nam je lahko preprost
signal, da gre pri vztrajanju v določenem okusu v resnici za »večjo zgod-
bo«, da gre za strukturni problem, kateremu razredu, eliti, življenjskemu
stilu želi posameznik pripadati. Čemu sicer tako vneto označevanje razlik
med dobrim in slabim okusom ter skrbno nadzorovanje, kakšne »rekvizite
v družbeni interakciji« uporabljamo? Že Bourdieu izpostavlja (2012, 257–
258) odpor do drugačnih življenjskih stilov, ki je nemara ena najmočnejših
ovir med razredi: »Najbolj nevzdržno za tiste, ki se imajo za lastnike legi-
timnega okusa, pa je svetoskrunsko mešanje okusov, ki bi morali biti po
zapovedih okusa ločeni.« V resnici je za te posameznike nevzdržno pre-
prosto dejstvo, da se okusi dejansko mešajo, da se izpričevalci oz. akterji
okusov lahko mešajo, prav tovrstno mešanje pa prispeva k denaturalizaciji
ideje o razrednosti okusov. S sklicevanjem na »nevzdržnost« skušajo krei-
rati vtis razredne razlike med okusi, ki je v resnici ni. Preprosto rečeno: ni
situacija, torej mešanje okusov, tista, ki je nevzdržna. Določena situacija
je zgolj realen posnetek. Kar je zares nevzdržno, je samo dejstvo, da je za
kakšne druge posameznike situacija povsem vzdržna. Nevzdržnost, nena-
ravnost, neprimernost so »votle«, semantično »prazne« besede, prav zato
pa jih lahko pripnemo marsikateri dejavnosti.
Vertikalna razmejevanja preko različnih okusov so torej danes še vedno
navzoča, čeprav ni več jasnih razrednih distinkcij. Oblačila lahko enako
uspešno nosijo raznoliki posamezniki, prav to pa je bilo v predhodnih, ra-
zredno bolj determiniranih obdobjih pogosto velik problem. Malcolm Bar-
nard navaja (2005, 145), da obstajajo »številne karikature iz zgodnjega de-
vetnajstega stoletja, na katerih ogorčena hišna gospodarica, oblečena v kri-
nolino, zapove svoji enako napravljeni služabnici, naj se gre preobleč«. Bar-
nard (str. 145–146) navaja ugotovitve A. Fortyja, da je pojavljanje tovrstnih
karikatur pričalo o skrbeh, ki so pestile duha višjih razredov in ki so se jih
osvobodili šele takrat, ko je gospoda za hišno služinčad uvedla nošenje uni-
forme: »Zagovarjamo torej stališče, da je bila uniforma v rabi za oblikova-
nje služabnikove razredne identitete, enako kot je bila krinolina v rabi za
oblikovanje gospodaričine razredne identitete [. . .] Obleke in uniforme si
91
jo na uveljavljene ortodoksije, lahko zgolj »pripadajo« stilskim skupinam,
ki pač omogočajo zanesljivo in predvidljivo identitetno sidranje oz. »pota-
pljanje«. V tem primeru ima posameznik na voljo dokaj nehvaležno izbiro:
bodisi pretirano hvali lasten okus, okus »svoje« skupine ali pa nekritično in
afektirano pljuva čez »slab okus« tistih, ki ne spadajo v njegovo skupino. Ne
zmore pa se soočiti z raznolikostjo; ne zmore si priznati, da obožuje »do-
ber« in »slab« okus. Prav vztrajanje na »dobrem okusu« kot »mojem oku-
su« in hkratno zavračanje »slabega okusa« drugih nam je lahko preprost
signal, da gre pri vztrajanju v določenem okusu v resnici za »večjo zgod-
bo«, da gre za strukturni problem, kateremu razredu, eliti, življenjskemu
stilu želi posameznik pripadati. Čemu sicer tako vneto označevanje razlik
med dobrim in slabim okusom ter skrbno nadzorovanje, kakšne »rekvizite
v družbeni interakciji« uporabljamo? Že Bourdieu izpostavlja (2012, 257–
258) odpor do drugačnih življenjskih stilov, ki je nemara ena najmočnejših
ovir med razredi: »Najbolj nevzdržno za tiste, ki se imajo za lastnike legi-
timnega okusa, pa je svetoskrunsko mešanje okusov, ki bi morali biti po
zapovedih okusa ločeni.« V resnici je za te posameznike nevzdržno pre-
prosto dejstvo, da se okusi dejansko mešajo, da se izpričevalci oz. akterji
okusov lahko mešajo, prav tovrstno mešanje pa prispeva k denaturalizaciji
ideje o razrednosti okusov. S sklicevanjem na »nevzdržnost« skušajo krei-
rati vtis razredne razlike med okusi, ki je v resnici ni. Preprosto rečeno: ni
situacija, torej mešanje okusov, tista, ki je nevzdržna. Določena situacija
je zgolj realen posnetek. Kar je zares nevzdržno, je samo dejstvo, da je za
kakšne druge posameznike situacija povsem vzdržna. Nevzdržnost, nena-
ravnost, neprimernost so »votle«, semantično »prazne« besede, prav zato
pa jih lahko pripnemo marsikateri dejavnosti.
Vertikalna razmejevanja preko različnih okusov so torej danes še vedno
navzoča, čeprav ni več jasnih razrednih distinkcij. Oblačila lahko enako
uspešno nosijo raznoliki posamezniki, prav to pa je bilo v predhodnih, ra-
zredno bolj determiniranih obdobjih pogosto velik problem. Malcolm Bar-
nard navaja (2005, 145), da obstajajo »številne karikature iz zgodnjega de-
vetnajstega stoletja, na katerih ogorčena hišna gospodarica, oblečena v kri-
nolino, zapove svoji enako napravljeni služabnici, naj se gre preobleč«. Bar-
nard (str. 145–146) navaja ugotovitve A. Fortyja, da je pojavljanje tovrstnih
karikatur pričalo o skrbeh, ki so pestile duha višjih razredov in ki so se jih
osvobodili šele takrat, ko je gospoda za hišno služinčad uvedla nošenje uni-
forme: »Zagovarjamo torej stališče, da je bila uniforma v rabi za oblikova-
nje služabnikove razredne identitete, enako kot je bila krinolina v rabi za
oblikovanje gospodaričine razredne identitete [. . .] Obleke in uniforme si
91
