Page 94 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 94
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
sovanja« prične oblačiti na nek specifičen, neuveljavljen način. V trenutku
bi bil deležen zabodenih pogledov, kar je preprosto dokaz, da normiranje
in podobe »normalnosti« obstajajo, tudi če niso vselej eksplicitno izražene.
Durkheim poudarja, da če se ta moč zunanje prisile tako jasno potrjuje v
situacijah odpora, je to zato, ker ta moč obstaja, čeprav se je ne zavedamo,
tudi v nasprotnih situacijah, torej v situacijah, ko to prisilno moč prikriva
»subjektivna želja«. V takih primerih smo prevarani z zvijačo, ki omogoča,
da verjamemo, da smo sami ustvarili tisto, kar nam je vsiljeno od zunaj. To-
da Durkheim duhovito povzema bistvo problema v fizikalni terminologiji,
saj pravi, da če popustljivost, s katero se tej prisili prepuščamo, prikriva
pritisk, se slednji s tem ne ukinja, prav tako kot zrak ne izgubi svoje teže,
čeprav je ne občutimo (Durkheim 1966, 5–7).
V sedanjem času smo torej na deklarativni ravni soočeni z raznovrstno-
stjo; na področju mode potrebujemo določeno stopnjo svobode izbiranja,
saj s tem zadostimo tudi potrebi po partikularizaciji. Nekoč uveljavljeno
»kapljično« prakso, ki predpostavlja precej rigiden okvir »zgoraj – spodaj«,
je načeloma nadomestilo horizontalno komuniciranje mod(er)nosti. Če se
je na potencialno modnost oblikovanja nekoč pripel prestiž elite (Blumer
1969, 280), pa se danes nanj lahko pripne tudi neprestižni slehernik. Mode
torej ne smemo razumeti kot strategijo razločevanja, ampak kot gibanje, ki
pritegne posameznike. Koristno je upoštevati Blumerjevo ugotovitev, da
torej elitnost in prestižnost določene skupine nista tisti, ki poženeta po-
sameznike v oponašanje. Prestižnost elitnih skupin je učinkovita, kolikor
so te elitne skupine prepoznane, da predstavljajo in portretirajo modno gi-
banje (str. 281–282): »Ljudje iz drugih razredov, ki zavestno sledijo modi,
to počnejo zato, ker gre za modo, ne pa zato, ker gre za ločen prestiž eli-
tne skupine.« Mehanizmi mode se po Blumerju (str. 282) ne pojavijo kot
odgovor na potrebo po razredni diferenciaciji ali posnemanju, ampak kot
odgovor na željo biti moden, kar je ključen premik od razumevanja mode
kot strategije diferenciaciji k razumevanju mode kot samostojnega giba-
nja. Dandanes se načeloma soočamo s »360-stopinjsko modo«. Moda ta-
ko postaja podobna hipertekstualni zasnovi besedil, ki so brez središča in
načeloma omogočajo individualno uporabniško izkušnjo. Moda ne kaplja
»navzdol«, temveč so viri njenega osnovanja načeloma lahko tudi posame-
zniki ali skupine z manj vnaprej pripisane družbene moči ali brez vnaprej
pripisane avtoritete poznavalcev ali pooblaščencev.
Ker moda kot (komunikacijska) praksa načeloma predpostavlja, da ude-
leženci interakcije pripadamo podobnemu kulturnemu okolju oz. si delimo
vednost o tem, »kaj pomeni določen znak« (kaj »pomenijo« raztrgane hla-
94
sovanja« prične oblačiti na nek specifičen, neuveljavljen način. V trenutku
bi bil deležen zabodenih pogledov, kar je preprosto dokaz, da normiranje
in podobe »normalnosti« obstajajo, tudi če niso vselej eksplicitno izražene.
Durkheim poudarja, da če se ta moč zunanje prisile tako jasno potrjuje v
situacijah odpora, je to zato, ker ta moč obstaja, čeprav se je ne zavedamo,
tudi v nasprotnih situacijah, torej v situacijah, ko to prisilno moč prikriva
»subjektivna želja«. V takih primerih smo prevarani z zvijačo, ki omogoča,
da verjamemo, da smo sami ustvarili tisto, kar nam je vsiljeno od zunaj. To-
da Durkheim duhovito povzema bistvo problema v fizikalni terminologiji,
saj pravi, da če popustljivost, s katero se tej prisili prepuščamo, prikriva
pritisk, se slednji s tem ne ukinja, prav tako kot zrak ne izgubi svoje teže,
čeprav je ne občutimo (Durkheim 1966, 5–7).
V sedanjem času smo torej na deklarativni ravni soočeni z raznovrstno-
stjo; na področju mode potrebujemo določeno stopnjo svobode izbiranja,
saj s tem zadostimo tudi potrebi po partikularizaciji. Nekoč uveljavljeno
»kapljično« prakso, ki predpostavlja precej rigiden okvir »zgoraj – spodaj«,
je načeloma nadomestilo horizontalno komuniciranje mod(er)nosti. Če se
je na potencialno modnost oblikovanja nekoč pripel prestiž elite (Blumer
1969, 280), pa se danes nanj lahko pripne tudi neprestižni slehernik. Mode
torej ne smemo razumeti kot strategijo razločevanja, ampak kot gibanje, ki
pritegne posameznike. Koristno je upoštevati Blumerjevo ugotovitev, da
torej elitnost in prestižnost določene skupine nista tisti, ki poženeta po-
sameznike v oponašanje. Prestižnost elitnih skupin je učinkovita, kolikor
so te elitne skupine prepoznane, da predstavljajo in portretirajo modno gi-
banje (str. 281–282): »Ljudje iz drugih razredov, ki zavestno sledijo modi,
to počnejo zato, ker gre za modo, ne pa zato, ker gre za ločen prestiž eli-
tne skupine.« Mehanizmi mode se po Blumerju (str. 282) ne pojavijo kot
odgovor na potrebo po razredni diferenciaciji ali posnemanju, ampak kot
odgovor na željo biti moden, kar je ključen premik od razumevanja mode
kot strategije diferenciaciji k razumevanju mode kot samostojnega giba-
nja. Dandanes se načeloma soočamo s »360-stopinjsko modo«. Moda ta-
ko postaja podobna hipertekstualni zasnovi besedil, ki so brez središča in
načeloma omogočajo individualno uporabniško izkušnjo. Moda ne kaplja
»navzdol«, temveč so viri njenega osnovanja načeloma lahko tudi posame-
zniki ali skupine z manj vnaprej pripisane družbene moči ali brez vnaprej
pripisane avtoritete poznavalcev ali pooblaščencev.
Ker moda kot (komunikacijska) praksa načeloma predpostavlja, da ude-
leženci interakcije pripadamo podobnemu kulturnemu okolju oz. si delimo
vednost o tem, »kaj pomeni določen znak« (kaj »pomenijo« raztrgane hla-
94
