Page 95 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 95
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
če), je pravzaprav logično, da prihaja do svojevrstnega procesa kreativne
transformacije mode in (kasnejše) homogenizacije oz. svojevrstnega nor-
mativizma. Če oblačila lahko nekaj komunicirajo le pod pogojem, da si po-
šiljatelj (nositelj oblačila) in prejemnik (opazovalec) delita skupno vedenje,
če torej oba poznata konvencijo (kaj pomeni določeno oblačilo, avtomobil),
lahko hkrati postanemo tudi ujetniki signifikacije oblačil. Posamezniki po-
trebujemo znake, saj preko njih šele uspešno komuniciramo, a ti isti znaki
nas tudi izjemno omejijo. Nenadoma si moramo svoj outfit, svoja oblačila,
skrbno izbrati, da bomo zares utemeljevali tisto, kar skušamo predstavljati.
Takemu predpisovanju težko ubežijo tudi pripadniki subkulturnih skupin,
ki pogosto zanikajo konvencionalna razumevanja mode. Tudi »biti nekon-
vencionalen« zahteva določen razmislek, kako komunicirati nekonvencio-
nalnost, to pa spet pomeni novo verzijo istosti, novo verzijo ideologije »za
vse enako«. Nenazadnje tudi tipična »antinormativna« punkovska opra-
va⁴² zahteva določen razmislek, katere kose oblačil nadeti nase in kakšne
barvne kombinacije izbrati, da bo oseba prepoznana kot nekdo, ki zanika
konvencionalno hegemonsko razumevanje lepote in estetike, ki želi pre-
ko svojega oblačenja pokazati tudi na konstruiranost »lepega okusa«, ki ga
je propagiral srednji sloj. Dick Hebdige (1979, 101) namreč analizira prav
ta proces, ko konvencionalna oblačila odražajo »normalnost« v nasprotju
z »deviantnostjo«. Za običajna konvencionalna oblačila so značilne njiho-
va relativna nevidnost, njihova ustreznost in njihova »naravnost«. Punko-
vsko oblačenje z neposrednim prevračanjem ustaljenih kodov in razume-
vanj »lepega vedenja ter oblačenja« skuša pokazati na konstruiranost sa-
mega razumevanja »lepega« in »naravnega«. Primer punka lahko po mne-
nju Barnarda razumemo tudi kot eksplicitneje ideološki pojav, zato lah-
ko po našem mnenju lažje razumemo tudi, zakaj je morala biti punkovska
»družbena kritika okusa« neposredno »prevedena« in izražena v punko-
vski opravi (Barnard 2005, 58–59): »V uporabi straniščnih verižic, smetišč-
nih rekvizitov, varnostnih zaponk, [. . .] je mogoče videti ideološki napad
na estetske vrednote vladajočih razredov, če ne kar kapitalizma samega.«
Punkovska oprava torej zavestno krši konvencionalna pravila lepega oku-
sa, s svojo opravo pa skuša opozoriti »da tisto, kar vladajoča ideologija pri-
kazuje kot legitimno in naravno, dejansko ni nič bolj legitimno ali naravno
kot katero koli pojmovanje« (str. 59).
Lahko se strinjamo, da je vsako pojmovanje enako legitimno, hkrati pa
⁴² Modna oblikovalka Vivienne Westwood je v veliki meri odgovorna za popularizacijo in vna-
šanje moderne punkovske mode v t. i. modni glavni tok (angl. fashion mainstream).
95
če), je pravzaprav logično, da prihaja do svojevrstnega procesa kreativne
transformacije mode in (kasnejše) homogenizacije oz. svojevrstnega nor-
mativizma. Če oblačila lahko nekaj komunicirajo le pod pogojem, da si po-
šiljatelj (nositelj oblačila) in prejemnik (opazovalec) delita skupno vedenje,
če torej oba poznata konvencijo (kaj pomeni določeno oblačilo, avtomobil),
lahko hkrati postanemo tudi ujetniki signifikacije oblačil. Posamezniki po-
trebujemo znake, saj preko njih šele uspešno komuniciramo, a ti isti znaki
nas tudi izjemno omejijo. Nenadoma si moramo svoj outfit, svoja oblačila,
skrbno izbrati, da bomo zares utemeljevali tisto, kar skušamo predstavljati.
Takemu predpisovanju težko ubežijo tudi pripadniki subkulturnih skupin,
ki pogosto zanikajo konvencionalna razumevanja mode. Tudi »biti nekon-
vencionalen« zahteva določen razmislek, kako komunicirati nekonvencio-
nalnost, to pa spet pomeni novo verzijo istosti, novo verzijo ideologije »za
vse enako«. Nenazadnje tudi tipična »antinormativna« punkovska opra-
va⁴² zahteva določen razmislek, katere kose oblačil nadeti nase in kakšne
barvne kombinacije izbrati, da bo oseba prepoznana kot nekdo, ki zanika
konvencionalno hegemonsko razumevanje lepote in estetike, ki želi pre-
ko svojega oblačenja pokazati tudi na konstruiranost »lepega okusa«, ki ga
je propagiral srednji sloj. Dick Hebdige (1979, 101) namreč analizira prav
ta proces, ko konvencionalna oblačila odražajo »normalnost« v nasprotju
z »deviantnostjo«. Za običajna konvencionalna oblačila so značilne njiho-
va relativna nevidnost, njihova ustreznost in njihova »naravnost«. Punko-
vsko oblačenje z neposrednim prevračanjem ustaljenih kodov in razume-
vanj »lepega vedenja ter oblačenja« skuša pokazati na konstruiranost sa-
mega razumevanja »lepega« in »naravnega«. Primer punka lahko po mne-
nju Barnarda razumemo tudi kot eksplicitneje ideološki pojav, zato lah-
ko po našem mnenju lažje razumemo tudi, zakaj je morala biti punkovska
»družbena kritika okusa« neposredno »prevedena« in izražena v punko-
vski opravi (Barnard 2005, 58–59): »V uporabi straniščnih verižic, smetišč-
nih rekvizitov, varnostnih zaponk, [. . .] je mogoče videti ideološki napad
na estetske vrednote vladajočih razredov, če ne kar kapitalizma samega.«
Punkovska oprava torej zavestno krši konvencionalna pravila lepega oku-
sa, s svojo opravo pa skuša opozoriti »da tisto, kar vladajoča ideologija pri-
kazuje kot legitimno in naravno, dejansko ni nič bolj legitimno ali naravno
kot katero koli pojmovanje« (str. 59).
Lahko se strinjamo, da je vsako pojmovanje enako legitimno, hkrati pa
⁴² Modna oblikovalka Vivienne Westwood je v veliki meri odgovorna za popularizacijo in vna-
šanje moderne punkovske mode v t. i. modni glavni tok (angl. fashion mainstream).
95
