Page 96 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 96
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
to »pojmovanje« pomeni tudi določeno predpisovanje. Vsaka skupina, še
tako radikalna ali subkulturna, se očitno sooči z lastnim skupinjenjem, z
lastno ortodoksijo. Tudi punkovska oprava je in mora biti – da bo zares
punkovska oprava – hkrati tudi vsaj delno konvencionalna in preprosto
»moda« (za punkerje), s tem pa ujeta v določene normativne podobe. Tudi
punker potrebuje kar nekaj časa, da se obleče »neokusno«. Ali punkerja oz.
»pravega« punkerja utemeljuje šele »neokusna« oprava ?⁴³ Čeprav je bila
komunikacijska namera punkerja tudi širše družbenokritična in politična,
jo ob tem moramo in moremo razumeti tudi kot modo, sicer kot specifič-
no nemodo/antimodo. Problem prepoznavanja in zanašanja na dovoljšno
zalogo skupne vednosti o tem, kaj je punkovska moda in kako komunici-
raš svojo punkovsko identiteto, je tudi za punkerja pomenil svojevrsten
izziv in hkrati ujetost v vnaprej definiran scenarij, skript, določen reperto-
ar oblačilnih kosov.⁴⁴
Moda proizvaja določene oblačilne artefakte za subjekt in hkrati proi-
zvaja tudi subjekt za določene oblačilne artefakte, celotno problematiko
pa moramo razumeti tudi kot univerzalni problem skupin, ki za svoje čla-
ne predpostavljajo določene »tipične značilnosti«. Nekoliko ironično reče-
no: tudi z nemodo postajamo zgolj idealnotipski primerki. Skupine namreč
posamezniku predstavljajo tudi pomembno omejitev. Vsaka skupina za po-
trebe notranjega homogeniziranja in za potrebe diferenciranja do drugih
skupin vzpostavi tipične značilnosti, postopke ter pravila. Posameznik ali
posameznica pripadnost skupini ne razglaša, ampak jo utemeljuje s »po-
menljivimi« praksami in z izražanjem »tipičnih lastnosti«. Družbene sku-
pine skušajo svojo skupino narediti relativno »vidno«, kar se dosega tudi z
vizualnimi znaki (oblačenje, neverbalno komuniciranje, poseben jezikovni
podkod, signifikantni jezikovni izrazi kot indeksi pripadnosti skupine), ki
tako skozi proces standardizacije in konvencionalizacije postanejo konsti-
tutivni elementi identitete skupine. Posledica tovrstnega »skupinjenja« je,
da posameznik postane nekakšen »tipični primer« skupine, ki ji pripada.
Posameznika ne razumemo več kot osebo, ampak kot pripadnika skupine.
⁴³ Vprašanje o tem, kdo je »pravi« in kdo zgolj »pozer«, lahko zasledimo tudi na področju pun-
ka, najdemo pa tudi kritična razmišljanja, ki problematizirajo samo sintagmo »pravi« in to-
vrstna ocenjevanja opredelijo kot izrazito neproduktivna in takšna, katerih namen je zgolj
ocenjevanje, ravno taka ocenjevanja na »prave« in »neprave« pa so v temelju antipunkovska.
Punk v temelju kritično prevprašuje in krši najrazličnejša pravila, pokaže tudi na arbitrar-
nost pravil, norm in obrazcev (kot primer premisleka na to temo gl. RextheRebel 2015).
⁴⁴ Platforma YouTube ponuja vpogled v novejše in tudi starejše podobe punk oblačenja. Na-
vajamo posnetek slednjega iz leta 1981 z londonskih ulic (Kinolibrary 2015).
96
to »pojmovanje« pomeni tudi določeno predpisovanje. Vsaka skupina, še
tako radikalna ali subkulturna, se očitno sooči z lastnim skupinjenjem, z
lastno ortodoksijo. Tudi punkovska oprava je in mora biti – da bo zares
punkovska oprava – hkrati tudi vsaj delno konvencionalna in preprosto
»moda« (za punkerje), s tem pa ujeta v določene normativne podobe. Tudi
punker potrebuje kar nekaj časa, da se obleče »neokusno«. Ali punkerja oz.
»pravega« punkerja utemeljuje šele »neokusna« oprava ?⁴³ Čeprav je bila
komunikacijska namera punkerja tudi širše družbenokritična in politična,
jo ob tem moramo in moremo razumeti tudi kot modo, sicer kot specifič-
no nemodo/antimodo. Problem prepoznavanja in zanašanja na dovoljšno
zalogo skupne vednosti o tem, kaj je punkovska moda in kako komunici-
raš svojo punkovsko identiteto, je tudi za punkerja pomenil svojevrsten
izziv in hkrati ujetost v vnaprej definiran scenarij, skript, določen reperto-
ar oblačilnih kosov.⁴⁴
Moda proizvaja določene oblačilne artefakte za subjekt in hkrati proi-
zvaja tudi subjekt za določene oblačilne artefakte, celotno problematiko
pa moramo razumeti tudi kot univerzalni problem skupin, ki za svoje čla-
ne predpostavljajo določene »tipične značilnosti«. Nekoliko ironično reče-
no: tudi z nemodo postajamo zgolj idealnotipski primerki. Skupine namreč
posamezniku predstavljajo tudi pomembno omejitev. Vsaka skupina za po-
trebe notranjega homogeniziranja in za potrebe diferenciranja do drugih
skupin vzpostavi tipične značilnosti, postopke ter pravila. Posameznik ali
posameznica pripadnost skupini ne razglaša, ampak jo utemeljuje s »po-
menljivimi« praksami in z izražanjem »tipičnih lastnosti«. Družbene sku-
pine skušajo svojo skupino narediti relativno »vidno«, kar se dosega tudi z
vizualnimi znaki (oblačenje, neverbalno komuniciranje, poseben jezikovni
podkod, signifikantni jezikovni izrazi kot indeksi pripadnosti skupine), ki
tako skozi proces standardizacije in konvencionalizacije postanejo konsti-
tutivni elementi identitete skupine. Posledica tovrstnega »skupinjenja« je,
da posameznik postane nekakšen »tipični primer« skupine, ki ji pripada.
Posameznika ne razumemo več kot osebo, ampak kot pripadnika skupine.
⁴³ Vprašanje o tem, kdo je »pravi« in kdo zgolj »pozer«, lahko zasledimo tudi na področju pun-
ka, najdemo pa tudi kritična razmišljanja, ki problematizirajo samo sintagmo »pravi« in to-
vrstna ocenjevanja opredelijo kot izrazito neproduktivna in takšna, katerih namen je zgolj
ocenjevanje, ravno taka ocenjevanja na »prave« in »neprave« pa so v temelju antipunkovska.
Punk v temelju kritično prevprašuje in krši najrazličnejša pravila, pokaže tudi na arbitrar-
nost pravil, norm in obrazcev (kot primer premisleka na to temo gl. RextheRebel 2015).
⁴⁴ Platforma YouTube ponuja vpogled v novejše in tudi starejše podobe punk oblačenja. Na-
vajamo posnetek slednjega iz leta 1981 z londonskih ulic (Kinolibrary 2015).
96
