Page 98 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 98
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
Problem lahko izpostavimo drugače: če oseba v javnosti izjavi »Sem hete-
roseksualec«, izjava deluje odvečno, z njo oseba ni še »nič povedala o sebi«.
Ker so heteroseksualci večinska in dominantna populacija, so hkrati tudi
»nevidni«. Kaj mislimo s tem? Heteroseksualnost je tako »normalna« in
seveda »naravna«, da je nevidna. O njej »vse vemo« oz. ni predmet dvoma
ali diskusije. Povedano preprosteje: heteroseksualci se redkeje sprašujejo o
lastni heteroseksualnosti. Če pa oseba v javnosti izjavi »Sem homoseksua-
lec«, pa prejemniki dobijo vtis, da »zdaj vemo vse o osebi«. Oseba je postre-
gla s »pojasnilom«. Oznaka homoseksualec je torej vnaprej opredeljena s
serijo stereotipnih lastnosti, ki naj bi bojda bile značilne za homoseksualce.
Dejansko pa je biti homoseksualec le ena od človeških značilnosti, zatorej
biti homoseksualec nikakor ne pove kaj dosti o drugih človeških dimen-
zijah posameznika, ničesar ne pove o posameznikovem življenjskem stilu,
o njegovem pogledu na partnerstvo, o njegovi politični orientaciji. Vseka-
kor bi kompleksnejši pogled na družbene skupine, kot so, denimo, homo-
seksualci ali transseksualci, lažje odpravil neutemeljene poenostavitve, da
gre pri teh praksah za »modo« ali pa da te prakse izvajajo posamezniki, ki se
še »iščejo«, slednje pa implicira nekakšno prehodnost na poti do »naravne«
heteroseksualnosti.
Različne družbene skupine se pač borijo, da bi jim širša družbena okolica
priznala pravico do njihove identitete, da so skupine z določenimi speci-
fičnimi lastnostmi. Podobne specifične lastnosti imajo tudi heteroseksual-
ci. Vse skupine imajo določene posebnosti, vsem pripadnikom katere koli
skupine pa je poleg specifičnih lastnosti skupno tudi to, da hodijo v služ-
bo, da so dolgočasni ali iskrivi partnerji, da hodijo v trgovino, da čistijo
stranišče ali kosijo zelenico pred hišo. Nobena od naštetih skupin ni speci-
fičnejša kot druge. Takšna specifičnost in »zanimivost« se ne bo odpravila
kar sama, ampak je to tudi odločitev družbe in njenih podsistemov, denimo
medijev, ki v naprezanju po newsworthy (angl.) objavah še vedno iščejo par-
tikularnosti in zanimivosti, slednje pa pogosto najdejo ravno pri različnih
manjšinah. S tem tudi reproducirajo in izpostavljajo specifičnost medijsko
predstavljenih skupin, saj je temeljni okvir, zakaj je novica »vredna obja-
ve«, ravno sprecifičnost ali nenavadnost. Zdravilno bi bilo, če bi bile vse
družbene skupine predstavljene tudi v vsakdanjih, dolgočasnih družbenih
legah.
lezbijk odvija že dolgo znana praksa različne konotativne označenosti besede. Morda zato
za ženske redko slišimo besedo »homoseksualka«. Ko pa se zanje reče »lezbača«, pa je to
pogosto asociativno prevedeno v »možača«.
98
Problem lahko izpostavimo drugače: če oseba v javnosti izjavi »Sem hete-
roseksualec«, izjava deluje odvečno, z njo oseba ni še »nič povedala o sebi«.
Ker so heteroseksualci večinska in dominantna populacija, so hkrati tudi
»nevidni«. Kaj mislimo s tem? Heteroseksualnost je tako »normalna« in
seveda »naravna«, da je nevidna. O njej »vse vemo« oz. ni predmet dvoma
ali diskusije. Povedano preprosteje: heteroseksualci se redkeje sprašujejo o
lastni heteroseksualnosti. Če pa oseba v javnosti izjavi »Sem homoseksua-
lec«, pa prejemniki dobijo vtis, da »zdaj vemo vse o osebi«. Oseba je postre-
gla s »pojasnilom«. Oznaka homoseksualec je torej vnaprej opredeljena s
serijo stereotipnih lastnosti, ki naj bi bojda bile značilne za homoseksualce.
Dejansko pa je biti homoseksualec le ena od človeških značilnosti, zatorej
biti homoseksualec nikakor ne pove kaj dosti o drugih človeških dimen-
zijah posameznika, ničesar ne pove o posameznikovem življenjskem stilu,
o njegovem pogledu na partnerstvo, o njegovi politični orientaciji. Vseka-
kor bi kompleksnejši pogled na družbene skupine, kot so, denimo, homo-
seksualci ali transseksualci, lažje odpravil neutemeljene poenostavitve, da
gre pri teh praksah za »modo« ali pa da te prakse izvajajo posamezniki, ki se
še »iščejo«, slednje pa implicira nekakšno prehodnost na poti do »naravne«
heteroseksualnosti.
Različne družbene skupine se pač borijo, da bi jim širša družbena okolica
priznala pravico do njihove identitete, da so skupine z določenimi speci-
fičnimi lastnostmi. Podobne specifične lastnosti imajo tudi heteroseksual-
ci. Vse skupine imajo določene posebnosti, vsem pripadnikom katere koli
skupine pa je poleg specifičnih lastnosti skupno tudi to, da hodijo v služ-
bo, da so dolgočasni ali iskrivi partnerji, da hodijo v trgovino, da čistijo
stranišče ali kosijo zelenico pred hišo. Nobena od naštetih skupin ni speci-
fičnejša kot druge. Takšna specifičnost in »zanimivost« se ne bo odpravila
kar sama, ampak je to tudi odločitev družbe in njenih podsistemov, denimo
medijev, ki v naprezanju po newsworthy (angl.) objavah še vedno iščejo par-
tikularnosti in zanimivosti, slednje pa pogosto najdejo ravno pri različnih
manjšinah. S tem tudi reproducirajo in izpostavljajo specifičnost medijsko
predstavljenih skupin, saj je temeljni okvir, zakaj je novica »vredna obja-
ve«, ravno sprecifičnost ali nenavadnost. Zdravilno bi bilo, če bi bile vse
družbene skupine predstavljene tudi v vsakdanjih, dolgočasnih družbenih
legah.
lezbijk odvija že dolgo znana praksa različne konotativne označenosti besede. Morda zato
za ženske redko slišimo besedo »homoseksualka«. Ko pa se zanje reče »lezbača«, pa je to
pogosto asociativno prevedeno v »možača«.
98
