Page 97 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 97
Mod(er)no kot »sprejemljivo« in »pravilno«
In čeprav je tovrstno skupinjenje za posameznika omejevalno, ker mu skrči
nabor potencialnih praks oz. mu predpisuje izvajanje signifikantnih praks,
ne prihaja do množičnega odpora, ampak mu tovrstno sidranje v skupini
nekako ustreza, v tovrstnem omejevanju celo najde »navdih«. Omejevanje
je resda omejevanje, a hkrati pomeni strategijo osmišljevanja: skozi omeje-
vanje si posameznik priskrbi tudi »razloge«, da »za nekaj gre«. To dvojnost
in protislovnost na nekoliko drugačen način specificira Durkheim v svo-
jem pojasnjevanju družbenih dejstev, in sicer v opombi pod črto v predgo-
voru k drugi izdaji (Durkheim 1987, x x–x x i v Močnik 1994, 211): »Prisilna
moč, ki jo pripisujemo družbenemu dejstvu, ga zares tako nepopolno pov-
zema, da ga je mogoče predstaviti tudi z nasprotne strani. Institucije se
nam resda vsiljujejo, a hkrati nam je tudi veliko do njih; obvezujejo nas, in
mi jih ljubimo; nasiljujejo nas, mi pa dobivamo svoje zadoščenje v njiho-
vem funkcioniranju in celo prav v njihovem nasilju . . . Nemara ni mogoče
najti kolektivne prakse, ki ne bi na nas delovala na ta dvojni način – in ta
je protisloven pravzaprav zgolj na videz.«⁴⁵
V zvezi s skupinjenjem je tudi odveč poudariti, da pripadnik določene
skupine ni zgolj pripadnik te skupine in posledično ni zgolj »nosilec« nje-
nih tipičnih lastnosti, ampak je poleg tega tudi pripadnik nekih drugih in-
teresnih skupin, pristaš različnih življenjskih stilov. Težava je tudi na strani
»večinske populacije«, ki manjšinsko skupino razume kot enovito skupino
s tipičnimi značilnostmi. Ko beseda, denimo, nanese na homoseksualce, se
tako samodejno oblikuje podoba spolnih praks, kot da je »biti homoseksu-
alec« zgolj biti izvajalec določenih seksualnih aktivnosti.⁴⁶
⁴⁵ Po Durkheimu (1966, 1–13) so družbena dejstva različni načini delovanja, mišljenja in čute-
nja, sistemi verovanj, običajev in institucij. Vse našteto torej lahko obravnavamo kot druž-
bena dejstva, Durkheim jih razume kot obstoječe zunaj posameznikove zavesti, posamezni-
ki jih niso sami izbrali in jih ne morejo spreminjati, posameznika omejujejo, zato so njegove
možnosti omejene z njihovim obstojem; družbo usmerjajo skupna prepričanja, vrednote,
zakoni; družbena dejstva posameznike silijo , da se vedejo na določene načine, ki so posa-
mezniku zunanji in opremljeni z močjo prisile.
⁴⁶ Vlado Kotnik utemeljeno izpostavlja, da gre pri uporabi besede »homoseksualec« v resnici
za problematično besedo, ker sugerira neko parcialno portretiranje homoseksualcev, saj z
njo osebo zvedemo na seksualni vidik. Gre za svojevrstno homoseksualno ortodoksijo, h
kateri pa niso nujno vsega prispevali sami geji in lezbijke, ampak tudi heteroseksualna or-
todoksija, ki želi s tem poudarkom maskirati svoje realne heteronormativne pozicije, zato
se znotraj heteroseksualne ortodoksije ustvarjajo otoki domnevne homoafirmativne hete-
rodoksije. Gre za heteronormativno iluzijo o homoseksualnosti. Z uporabo besede gej ali
lezbijka se nekako oddaljimo od stalne seksualizacije gejev (lezbijk manj). Drugače rečeno,
gejem gre domnevno po pripisanem stereotipu »samo za spolnost«, lezbijkam pa »za moško
moč«, torej ne gre za isti simbolni poudarek. Sami menimo, da se tudi na področju gejev in
97
In čeprav je tovrstno skupinjenje za posameznika omejevalno, ker mu skrči
nabor potencialnih praks oz. mu predpisuje izvajanje signifikantnih praks,
ne prihaja do množičnega odpora, ampak mu tovrstno sidranje v skupini
nekako ustreza, v tovrstnem omejevanju celo najde »navdih«. Omejevanje
je resda omejevanje, a hkrati pomeni strategijo osmišljevanja: skozi omeje-
vanje si posameznik priskrbi tudi »razloge«, da »za nekaj gre«. To dvojnost
in protislovnost na nekoliko drugačen način specificira Durkheim v svo-
jem pojasnjevanju družbenih dejstev, in sicer v opombi pod črto v predgo-
voru k drugi izdaji (Durkheim 1987, x x–x x i v Močnik 1994, 211): »Prisilna
moč, ki jo pripisujemo družbenemu dejstvu, ga zares tako nepopolno pov-
zema, da ga je mogoče predstaviti tudi z nasprotne strani. Institucije se
nam resda vsiljujejo, a hkrati nam je tudi veliko do njih; obvezujejo nas, in
mi jih ljubimo; nasiljujejo nas, mi pa dobivamo svoje zadoščenje v njiho-
vem funkcioniranju in celo prav v njihovem nasilju . . . Nemara ni mogoče
najti kolektivne prakse, ki ne bi na nas delovala na ta dvojni način – in ta
je protisloven pravzaprav zgolj na videz.«⁴⁵
V zvezi s skupinjenjem je tudi odveč poudariti, da pripadnik določene
skupine ni zgolj pripadnik te skupine in posledično ni zgolj »nosilec« nje-
nih tipičnih lastnosti, ampak je poleg tega tudi pripadnik nekih drugih in-
teresnih skupin, pristaš različnih življenjskih stilov. Težava je tudi na strani
»večinske populacije«, ki manjšinsko skupino razume kot enovito skupino
s tipičnimi značilnostmi. Ko beseda, denimo, nanese na homoseksualce, se
tako samodejno oblikuje podoba spolnih praks, kot da je »biti homoseksu-
alec« zgolj biti izvajalec določenih seksualnih aktivnosti.⁴⁶
⁴⁵ Po Durkheimu (1966, 1–13) so družbena dejstva različni načini delovanja, mišljenja in čute-
nja, sistemi verovanj, običajev in institucij. Vse našteto torej lahko obravnavamo kot druž-
bena dejstva, Durkheim jih razume kot obstoječe zunaj posameznikove zavesti, posamezni-
ki jih niso sami izbrali in jih ne morejo spreminjati, posameznika omejujejo, zato so njegove
možnosti omejene z njihovim obstojem; družbo usmerjajo skupna prepričanja, vrednote,
zakoni; družbena dejstva posameznike silijo , da se vedejo na določene načine, ki so posa-
mezniku zunanji in opremljeni z močjo prisile.
⁴⁶ Vlado Kotnik utemeljeno izpostavlja, da gre pri uporabi besede »homoseksualec« v resnici
za problematično besedo, ker sugerira neko parcialno portretiranje homoseksualcev, saj z
njo osebo zvedemo na seksualni vidik. Gre za svojevrstno homoseksualno ortodoksijo, h
kateri pa niso nujno vsega prispevali sami geji in lezbijke, ampak tudi heteroseksualna or-
todoksija, ki želi s tem poudarkom maskirati svoje realne heteronormativne pozicije, zato
se znotraj heteroseksualne ortodoksije ustvarjajo otoki domnevne homoafirmativne hete-
rodoksije. Gre za heteronormativno iluzijo o homoseksualnosti. Z uporabo besede gej ali
lezbijka se nekako oddaljimo od stalne seksualizacije gejev (lezbijk manj). Drugače rečeno,
gejem gre domnevno po pripisanem stereotipu »samo za spolnost«, lezbijkam pa »za moško
moč«, torej ne gre za isti simbolni poudarek. Sami menimo, da se tudi na področju gejev in
97
