Page 14 - Marketinški pristopi in trendi v turizmu v novi realnosti
P. 14
Gorazd Sedmak in Aleksandra Brezovec
digitalizaciji in razvijanju novih veščin pri zaposlenih (str. 17). Med obli-
kami digitalne ponudbe in komunikacije se kot najučinkovitejše izkazu-
jejo digitalizirane zbirke, spletne razstave, spletni dogodki v živo, spletni
izobraževalni programi, podkasti, novičniki in socialna omrežja (str. 18).
Študija na istem mestu navaja tudi izsledek o »časovnem odzivu« mu-
zejev, ki so se situaciji prilagodili z digitalno ponudbo, pri čemer kot
najmanj odzivne izpostavlja muzeje s stabilnim javnim financiranjem.
Nove usmeritve muzejev pa v študiji niso zaznane samo na področju di-
gitalne ponudbe, ampak tudi na področju načrtovanja ponovnega obi-
ska v živo. Med svojimi novimi pristopi muzeji navajajo merjenje tempe-
rature obiskovalcem, redno zagotavljanje higiene prostorov, predmetov
in rok, zagotavljanje razdalje med ljudmi in izogibanje skupinam (Inter-
national Counsil of Museums, b. l.b, str. 21). Do zelo podobnih rezulta-
tov glede prilagoditve muzejev novim okoliščinam je prišla tudi študija
evropskega muzejskega združenja Network of European Museum Orga-
nisations (2021), ki prav tako izpostavlja, da so se najučinkoviteje prila-
godili muzeji, ki so digitalizirali svojo ponudbo in komunikacije z obi-
skovalci, ob tem pa celo poiskali in pridobili novo občinstvo (»sledilce«)
– nove odjemalce svojih digitalnih programov oziroma vsebin ter s tem
potencialne prihodnje obiskovalce v živo (str. 26). Obe študiji med iz-
sledki navajata tudi dve aktualni prioriteti muzejev: čim prejšnjo vrnitev
obiskovalcev v živo ter sprotno prepoznavanje in prilagajanje novim po-
trebam na strani povpraševanja, po potrebi tudi s hibridnimi aktivnostmi
(to je v muzejskem realnem in digitalnem okolju).
Andrea Jones (2020) na primeru z da ugotavlja, da so šli oziroma
gredo muzeji v času koronakrize skozi tri faze. V prvi fazi so ponudili,
kar so že imeli pripravljeno (virtualne oglede, spletne razstave itd.), am-
pak je bilo dotlej nekako v drugem planu. Na kratek rok je ta reakcija
edina smiselna in možna, vendar se je dokaj hitro izkazalo, da vsebine
in pristopi, ki so bili oblikovani za čas »normalnosti«, ne zadovoljujejo
(vseh) potreb obiskovalcev/uporabnikov v novih razmerah. Ti se v času
krize pogosto srečujejo z novimi težavami in potrebami, ki so drugačne
in pogosto pomembnejše od starih – osamljenostjo, tesnobnostjo, dol-
gočasjem, žalovanjem ali skrbjo zaradi okrnjenega izobraževanja svojih
otrok . . . V drugi fazi se muzeji zavejo, da stare strategije delovanja in
deloma celo njihove identitete niso več primerne. To je praviloma zelo
frustrirajoča faza – redefinirati je treba, »kaj naj počnemo in zakaj, kaj
je bistvo našega poslanstva in delovanja«. To je obdobje iskanja in po-
skušanja, iz katerega se izcimijo tako posrečene kot neposrečene rešitve.
14
digitalizaciji in razvijanju novih veščin pri zaposlenih (str. 17). Med obli-
kami digitalne ponudbe in komunikacije se kot najučinkovitejše izkazu-
jejo digitalizirane zbirke, spletne razstave, spletni dogodki v živo, spletni
izobraževalni programi, podkasti, novičniki in socialna omrežja (str. 18).
Študija na istem mestu navaja tudi izsledek o »časovnem odzivu« mu-
zejev, ki so se situaciji prilagodili z digitalno ponudbo, pri čemer kot
najmanj odzivne izpostavlja muzeje s stabilnim javnim financiranjem.
Nove usmeritve muzejev pa v študiji niso zaznane samo na področju di-
gitalne ponudbe, ampak tudi na področju načrtovanja ponovnega obi-
ska v živo. Med svojimi novimi pristopi muzeji navajajo merjenje tempe-
rature obiskovalcem, redno zagotavljanje higiene prostorov, predmetov
in rok, zagotavljanje razdalje med ljudmi in izogibanje skupinam (Inter-
national Counsil of Museums, b. l.b, str. 21). Do zelo podobnih rezulta-
tov glede prilagoditve muzejev novim okoliščinam je prišla tudi študija
evropskega muzejskega združenja Network of European Museum Orga-
nisations (2021), ki prav tako izpostavlja, da so se najučinkoviteje prila-
godili muzeji, ki so digitalizirali svojo ponudbo in komunikacije z obi-
skovalci, ob tem pa celo poiskali in pridobili novo občinstvo (»sledilce«)
– nove odjemalce svojih digitalnih programov oziroma vsebin ter s tem
potencialne prihodnje obiskovalce v živo (str. 26). Obe študiji med iz-
sledki navajata tudi dve aktualni prioriteti muzejev: čim prejšnjo vrnitev
obiskovalcev v živo ter sprotno prepoznavanje in prilagajanje novim po-
trebam na strani povpraševanja, po potrebi tudi s hibridnimi aktivnostmi
(to je v muzejskem realnem in digitalnem okolju).
Andrea Jones (2020) na primeru z da ugotavlja, da so šli oziroma
gredo muzeji v času koronakrize skozi tri faze. V prvi fazi so ponudili,
kar so že imeli pripravljeno (virtualne oglede, spletne razstave itd.), am-
pak je bilo dotlej nekako v drugem planu. Na kratek rok je ta reakcija
edina smiselna in možna, vendar se je dokaj hitro izkazalo, da vsebine
in pristopi, ki so bili oblikovani za čas »normalnosti«, ne zadovoljujejo
(vseh) potreb obiskovalcev/uporabnikov v novih razmerah. Ti se v času
krize pogosto srečujejo z novimi težavami in potrebami, ki so drugačne
in pogosto pomembnejše od starih – osamljenostjo, tesnobnostjo, dol-
gočasjem, žalovanjem ali skrbjo zaradi okrnjenega izobraževanja svojih
otrok . . . V drugi fazi se muzeji zavejo, da stare strategije delovanja in
deloma celo njihove identitete niso več primerne. To je praviloma zelo
frustrirajoča faza – redefinirati je treba, »kaj naj počnemo in zakaj, kaj
je bistvo našega poslanstva in delovanja«. To je obdobje iskanja in po-
skušanja, iz katerega se izcimijo tako posrečene kot neposrečene rešitve.
14
