Page 20 - Marketinški pristopi in trendi v turizmu v novi realnosti
P. 20
Gorazd Sedmak in Aleksandra Brezovec
ljali le še na spletu. Na drugi strani so prav med pedagogi zaznali doda-
tno povpraševanje po muzejskih vsebinah, delavnicah in gradivih. Mu-
zeji, ki se ob strokovni javnosti intenzivneje usmerjajo v splošno javnost,
predvsem krajane, so med epidemijo zaznali tudi več pozitivnih odzivov
na svoje aktivnosti, povezane s predstavljanjem in z utrjevanjem identi-
tete kraja. Odzivi na družbenih omrežjih so bili ponekod celo tako nad-
povprečno pozitivni, da so analitike napovedovale naval obiskovalcev po
sprostitvi ukrepov, kar se pa ni zgodilo (Muzej C):
Ugotovilo se je, da so bili sledilci na družbenih omrežjih in tisti,
ki smo jih imeli v bazi naročnikov pri novicah, zelo hvaležni, da
so imeli možnost spremljati dodatne vsebine v času strogega lock-
downa, ko nismo smeli zapuščati domov. Po drugi strani smo mislili,
da bodo zlasti konec maja, ko so se stvari začele počasi zopet nazaj
odpirat, ljudje pogrešali kulturo, da jo bodo potrebovali, ampak smo
se motili. Ko smo 8. maja spet odprli vrata po večmesečnem zapr-
tju, dejansko ni bilo obiskovalcev. [. . .] Lokali so bili polni, takrat so
se odprle terase in ljudje so se šli družit. Šele potem so ljudje začeli
počasi prihajati tudi v muzeje . . .
Vedenje ljudi, njihove potrebe, želje in pričakovanja so ostali pod težo
tako izjemne situacije, kot je bila epidemija (pandemija), uganka in jih bo
treba še nekaj časa analitično spremljati, meriti in interpretirati.
Nekaj enigme se kaže tudi na področju cenovne politike in percep-
cije cen muzejskih vstopnic. Glede določanja cen imajo muzeji načeloma
proste roke, se pa kot javni muzeji držijo v glavnem splošnega, včasih pa
tudi specifičnega priporočila resornega ministrstva glede ohranjanja niz-
kih cen. Nekaterim muzejem namreč ministrstvo delno določa cene ali
»odsvetuje« njihovo višanje. Drugi cenovno politiko določajo po svoje,
čeprav po našem razumevanju stroškovne analize, primerjalne analize s
sorodnimi muzeji v tujini in analize elastičnosti povpraševanja niso bile
opravljene. Je pa iz razgovorov čutiti, da so vsi muzealci zelo previdni pri
določanju cen (in cenovni diferenciaciji) in ne želijo postati »komerci-
alne« organizacije, ki temu pripisujejo večji pomen. Tudi zaradi večin-
skega javnega financiranja ne čutijo potrebe po tem. Cene diferencirajo
glede na število obiskovalcev in glede na njihov status. Za posebne sta-
tuse (npr. brezposelni, ljudje s posebnimi potrebami) ponujajo celo brez-
plačne obiske.
V nekaterih muzejih ugotavljajo, da so cene vsaj za določene segmente
obiskovalcev trenutno prenizke, kar ocenjujejo kot škodo za vse udele-
20
ljali le še na spletu. Na drugi strani so prav med pedagogi zaznali doda-
tno povpraševanje po muzejskih vsebinah, delavnicah in gradivih. Mu-
zeji, ki se ob strokovni javnosti intenzivneje usmerjajo v splošno javnost,
predvsem krajane, so med epidemijo zaznali tudi več pozitivnih odzivov
na svoje aktivnosti, povezane s predstavljanjem in z utrjevanjem identi-
tete kraja. Odzivi na družbenih omrežjih so bili ponekod celo tako nad-
povprečno pozitivni, da so analitike napovedovale naval obiskovalcev po
sprostitvi ukrepov, kar se pa ni zgodilo (Muzej C):
Ugotovilo se je, da so bili sledilci na družbenih omrežjih in tisti,
ki smo jih imeli v bazi naročnikov pri novicah, zelo hvaležni, da
so imeli možnost spremljati dodatne vsebine v času strogega lock-
downa, ko nismo smeli zapuščati domov. Po drugi strani smo mislili,
da bodo zlasti konec maja, ko so se stvari začele počasi zopet nazaj
odpirat, ljudje pogrešali kulturo, da jo bodo potrebovali, ampak smo
se motili. Ko smo 8. maja spet odprli vrata po večmesečnem zapr-
tju, dejansko ni bilo obiskovalcev. [. . .] Lokali so bili polni, takrat so
se odprle terase in ljudje so se šli družit. Šele potem so ljudje začeli
počasi prihajati tudi v muzeje . . .
Vedenje ljudi, njihove potrebe, želje in pričakovanja so ostali pod težo
tako izjemne situacije, kot je bila epidemija (pandemija), uganka in jih bo
treba še nekaj časa analitično spremljati, meriti in interpretirati.
Nekaj enigme se kaže tudi na področju cenovne politike in percep-
cije cen muzejskih vstopnic. Glede določanja cen imajo muzeji načeloma
proste roke, se pa kot javni muzeji držijo v glavnem splošnega, včasih pa
tudi specifičnega priporočila resornega ministrstva glede ohranjanja niz-
kih cen. Nekaterim muzejem namreč ministrstvo delno določa cene ali
»odsvetuje« njihovo višanje. Drugi cenovno politiko določajo po svoje,
čeprav po našem razumevanju stroškovne analize, primerjalne analize s
sorodnimi muzeji v tujini in analize elastičnosti povpraševanja niso bile
opravljene. Je pa iz razgovorov čutiti, da so vsi muzealci zelo previdni pri
določanju cen (in cenovni diferenciaciji) in ne želijo postati »komerci-
alne« organizacije, ki temu pripisujejo večji pomen. Tudi zaradi večin-
skega javnega financiranja ne čutijo potrebe po tem. Cene diferencirajo
glede na število obiskovalcev in glede na njihov status. Za posebne sta-
tuse (npr. brezposelni, ljudje s posebnimi potrebami) ponujajo celo brez-
plačne obiske.
V nekaterih muzejih ugotavljajo, da so cene vsaj za določene segmente
obiskovalcev trenutno prenizke, kar ocenjujejo kot škodo za vse udele-
20
