Page 109 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 109
Rdeče klasje
zakonsko dovoljenega, v političnem pogledu pa so to mejo izzivalno pres-
topali. Utemeljeno lahko sklepamo, da je bila pogostejša praksa kombini-
ranje kmetovanja na svoji zemlji in zaposlitve v industriji oziroma neki
storitveni dejavnosti, čeprav je tudi ta gospodinjstvom zaradi sistema za-
gotovljene preskrbe povzročala nemalo težav, in tudi oblast s takimi stra-
tegijami niti slučajno ni bila zadovoljna.
Kot sem že zapisal, si je vodilna komunistična partija od prevzema
oblasti naprej prizadevala uveljaviti alternativni podjetniški model. Le-ta
ni bil zamišljen kot alternativa samo običajnemu kapitalističnemu podje-
tništvu, ampak tudi družinskim ekonomijam. Poslovni model kmetijske
delovne zadruge (KDZ), slovenske oziroma jugoslovanske različice sov-
jetskega kolhoza, si je v idealu zamišljal podjetnost, ki bi bila osvobojena
od monopola in komande lastnika kapitala, vendar tudi od po definici-
ji ozkih zasebnih interesov družinskega kroga. Podjetnost naj bi se v ide-
alu prenesla na delovni kolektiv, družina kot članica takega kolektiva pa
bi vse bolj postajala potrošniška enota in vse manj produkcijska. Projekt
se ni posrečil, toda partija je ideal negovala še naprej in ga potem posku-
šala uveljaviti v drugačnih oblikah. KDZ oziroma v obliki kmetijske ob-
delovalne zadruge (KOZ) so se prvič pojavile že kmalu po vojni, največ-
krat so jih sestavljale prav družine agrarnih interesentov, a do leta 1949 so
bili taki primeri še redki. Npr., leta 1947 je na podlagi delitve zemljiškega
sklada LRS v vsej republiki obstajalo samo 37 KDZ, večina na Štajerskem
(Čepič 1995, 143). Ko je partija leta 1949 začela z veliko kampanjo za tovr-
stno zadružništvo, se je ta številka v LRS skoraj podeseterila. Leta 1949
je bilo v LRS že 353 KDZ, število je potem počasi raslo in doseglo vrh leta
1951, ko jih je bilo 381. To je bil tudi vrhunec kolektivizacije v Sloveniji,
toda gledano v celoti, je njen obseg ostal izjemno skromen.
Leta 1951 je bilo po podatkih, ki jih je zbral Čepič, namreč v KDZ
vključenih 8.600 kmečkih gospodarstev s skupaj 32.600 družinskimi čla-
ni, kar je pomenilo samo 5 % vsega kmečkega prebivalstva. Po površi-
ni so KDZ zasedale 70.000 ha, tj. pičlega 4,2 % vseh kmetijskih površin.
Podatki iz Rezultatov ankete o življenju kmetov, pridobljenih iz Popisa živine
v LRS iz leta 1952, iz katerih pa so raziskovalci izključili kmetovalce brez
lastne zemlje, kmetovalce z do 0,05 ha zemlje in nekmetovalce, so glede
na leto 1951 sicer zabeležili določen porast delovnega zadružništva. Po teh
podatkih je imelo leta 1952 8.958 kmečkih gospodarstev z 39.516 družin-
skih člani v LRS ohišnice, kar je predstavljalo 6,1 % od vseh kmečkih go-
spodarstev v LRS oziroma 5,6 % vsega kmečkega prebivalstva. Zanimivo
109
zakonsko dovoljenega, v političnem pogledu pa so to mejo izzivalno pres-
topali. Utemeljeno lahko sklepamo, da je bila pogostejša praksa kombini-
ranje kmetovanja na svoji zemlji in zaposlitve v industriji oziroma neki
storitveni dejavnosti, čeprav je tudi ta gospodinjstvom zaradi sistema za-
gotovljene preskrbe povzročala nemalo težav, in tudi oblast s takimi stra-
tegijami niti slučajno ni bila zadovoljna.
Kot sem že zapisal, si je vodilna komunistična partija od prevzema
oblasti naprej prizadevala uveljaviti alternativni podjetniški model. Le-ta
ni bil zamišljen kot alternativa samo običajnemu kapitalističnemu podje-
tništvu, ampak tudi družinskim ekonomijam. Poslovni model kmetijske
delovne zadruge (KDZ), slovenske oziroma jugoslovanske različice sov-
jetskega kolhoza, si je v idealu zamišljal podjetnost, ki bi bila osvobojena
od monopola in komande lastnika kapitala, vendar tudi od po definici-
ji ozkih zasebnih interesov družinskega kroga. Podjetnost naj bi se v ide-
alu prenesla na delovni kolektiv, družina kot članica takega kolektiva pa
bi vse bolj postajala potrošniška enota in vse manj produkcijska. Projekt
se ni posrečil, toda partija je ideal negovala še naprej in ga potem posku-
šala uveljaviti v drugačnih oblikah. KDZ oziroma v obliki kmetijske ob-
delovalne zadruge (KOZ) so se prvič pojavile že kmalu po vojni, največ-
krat so jih sestavljale prav družine agrarnih interesentov, a do leta 1949 so
bili taki primeri še redki. Npr., leta 1947 je na podlagi delitve zemljiškega
sklada LRS v vsej republiki obstajalo samo 37 KDZ, večina na Štajerskem
(Čepič 1995, 143). Ko je partija leta 1949 začela z veliko kampanjo za tovr-
stno zadružništvo, se je ta številka v LRS skoraj podeseterila. Leta 1949
je bilo v LRS že 353 KDZ, število je potem počasi raslo in doseglo vrh leta
1951, ko jih je bilo 381. To je bil tudi vrhunec kolektivizacije v Sloveniji,
toda gledano v celoti, je njen obseg ostal izjemno skromen.
Leta 1951 je bilo po podatkih, ki jih je zbral Čepič, namreč v KDZ
vključenih 8.600 kmečkih gospodarstev s skupaj 32.600 družinskimi čla-
ni, kar je pomenilo samo 5 % vsega kmečkega prebivalstva. Po površi-
ni so KDZ zasedale 70.000 ha, tj. pičlega 4,2 % vseh kmetijskih površin.
Podatki iz Rezultatov ankete o življenju kmetov, pridobljenih iz Popisa živine
v LRS iz leta 1952, iz katerih pa so raziskovalci izključili kmetovalce brez
lastne zemlje, kmetovalce z do 0,05 ha zemlje in nekmetovalce, so glede
na leto 1951 sicer zabeležili določen porast delovnega zadružništva. Po teh
podatkih je imelo leta 1952 8.958 kmečkih gospodarstev z 39.516 družin-
skih člani v LRS ohišnice, kar je predstavljalo 6,1 % od vseh kmečkih go-
spodarstev v LRS oziroma 5,6 % vsega kmečkega prebivalstva. Zanimivo
109
