Page 138 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 138
kmet, pol proletarec
Pri uporabi arhivskih virov sem se omejil na dokumentacijo
Občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Koper v letu 1965
(AS, 1589 CK ZKS; AS, 1589/IV CK ZKS). Takrat je bila živa polemika o
preskrbi zasebnih kmetov z mehanizacijo. Za analizo koprskih razmer
sem se odločil zato, ker je na tamkajšnje kmečke želje in ambicije močno
vplival zgled iz sosednje Italije.
Pomemben vir so tudi časopisi iz tistega časa. Delo, npr., je namenilo
veliko prostora kmetijski politiki in položaju kmetov. Posebej zanimivi so
mali oglasi, ki marsikaj povedo o življenjskem standardu, marginalnem
trgu delovne sile (pomoč pri gospodinjstvu) in zasebnem gospodarstvu
nasploh.
Ekonomski in politični pogoji integrirane kmečke ekonomije
v Sloveniji v zgodnjih šestdesetih letih
Decembra 1959 je Delo navdušeno poročalo o podjetnosti treh kmetov iz
družin Horvat in Lanjšček, ki so v bližini Murske Sobote v zadrugo vlo-
žili 27 ha zemljišč in vsa gospodarska poslopja, sami pa so postali delavci
na novem zadružnem posestvu, ki naj bi z nekaj dodatnimi zakupi do po-
mladi obsegalo 100 ha. Ko jih je novinar vprašal, zakaj jim ni bilo dovolj
navadno sodelovanje z zadrugo, so odgovorili, da si v tem primeru obeta-
jo več: »Veliko posestvo je laže obdelovati in laže povečevati hektarski do-
nos kot na kmečkih njivah. Naši dohodki od dela in najemnine ne bodo
manjši, če ne večji, kot prej s posestva po kritju vseh obveznosti« (Petek
1959, 3).
Primer družin Horvat in Lanjšček je predstavljal ideal za slovenske
in jugoslovanske komuniste predvojne generacije, v prvi vrsti za idejne-
ga snovalca kmetijske politike Edvarda Kardelja. Končni cilj socialistične
kooperacije je bil postopno zlitje majhnih družinskih posestev v zadru-
žna gospodarstva, kjer bi se kmetje od drugih delavcev ločili le po tem, da
bi poleg plače prejemali tudi zemljiške rente, družilo pa bi jih to, da bi bili
vsi upravljavci (Kardelj 1956, 14–15). Ker pa se je revolucionarna oblast pri
prvem poskusu kolektivizacije ob koncu štiridesetih let še kar opekla, je
tokrat ravnala mnogo previdneje in pragmatično uvedla vrsto različnih
možnosti kooperacije zasebnih kmetovalcev z družbenim (zadružnim)
sektorjem. Kmetje so zadrugi lahko pridelke samo prodajali, semena in
gnojila pa so dobili z ugodnim kreditom, ki so ga odplačevali v naturali-
jah – temu so rekli kontrahiranje. Na voljo jim je bilo svetovanje, zadru-
žni delavci pa so jim v zameno za delitev prihodka priskočili na pomoč z
138
Pri uporabi arhivskih virov sem se omejil na dokumentacijo
Občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Koper v letu 1965
(AS, 1589 CK ZKS; AS, 1589/IV CK ZKS). Takrat je bila živa polemika o
preskrbi zasebnih kmetov z mehanizacijo. Za analizo koprskih razmer
sem se odločil zato, ker je na tamkajšnje kmečke želje in ambicije močno
vplival zgled iz sosednje Italije.
Pomemben vir so tudi časopisi iz tistega časa. Delo, npr., je namenilo
veliko prostora kmetijski politiki in položaju kmetov. Posebej zanimivi so
mali oglasi, ki marsikaj povedo o življenjskem standardu, marginalnem
trgu delovne sile (pomoč pri gospodinjstvu) in zasebnem gospodarstvu
nasploh.
Ekonomski in politični pogoji integrirane kmečke ekonomije
v Sloveniji v zgodnjih šestdesetih letih
Decembra 1959 je Delo navdušeno poročalo o podjetnosti treh kmetov iz
družin Horvat in Lanjšček, ki so v bližini Murske Sobote v zadrugo vlo-
žili 27 ha zemljišč in vsa gospodarska poslopja, sami pa so postali delavci
na novem zadružnem posestvu, ki naj bi z nekaj dodatnimi zakupi do po-
mladi obsegalo 100 ha. Ko jih je novinar vprašal, zakaj jim ni bilo dovolj
navadno sodelovanje z zadrugo, so odgovorili, da si v tem primeru obeta-
jo več: »Veliko posestvo je laže obdelovati in laže povečevati hektarski do-
nos kot na kmečkih njivah. Naši dohodki od dela in najemnine ne bodo
manjši, če ne večji, kot prej s posestva po kritju vseh obveznosti« (Petek
1959, 3).
Primer družin Horvat in Lanjšček je predstavljal ideal za slovenske
in jugoslovanske komuniste predvojne generacije, v prvi vrsti za idejne-
ga snovalca kmetijske politike Edvarda Kardelja. Končni cilj socialistične
kooperacije je bil postopno zlitje majhnih družinskih posestev v zadru-
žna gospodarstva, kjer bi se kmetje od drugih delavcev ločili le po tem, da
bi poleg plače prejemali tudi zemljiške rente, družilo pa bi jih to, da bi bili
vsi upravljavci (Kardelj 1956, 14–15). Ker pa se je revolucionarna oblast pri
prvem poskusu kolektivizacije ob koncu štiridesetih let še kar opekla, je
tokrat ravnala mnogo previdneje in pragmatično uvedla vrsto različnih
možnosti kooperacije zasebnih kmetovalcev z družbenim (zadružnim)
sektorjem. Kmetje so zadrugi lahko pridelke samo prodajali, semena in
gnojila pa so dobili z ugodnim kreditom, ki so ga odplačevali v naturali-
jah – temu so rekli kontrahiranje. Na voljo jim je bilo svetovanje, zadru-
žni delavci pa so jim v zameno za delitev prihodka priskočili na pomoč z
138
