Page 139 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 139
Pred traktorji
mehanizacijo. Kmetje so poleg tega imeli tudi možnost, da svojo zemljo
zadrugi oddajo zgolj v zakup (Čepič 1999a, 187–188; Veselinov 1987, 56 in
84). Zadruge so lahko tudi ignorirali. Ob tem je seveda treba upoštevati,
da sta se slovenska in jugoslovanska družba do začetka šestdesetih let že
močno spremenili. Razvoj samoupravljanja je takrat pomenil postopno
decentralizacijo gospodarstva, obnovila se je družbena kritika in odpr-
le so se meje z zahodnimi državami. Še vedno je potekala industrializaci-
ja, urbanizacija pa se je ravno dobro začela. To je pomenilo, da so kmetje
še vedno lahko prišli do zaposlitve v mestih, kar jim je poleg stabilnih do-
hodkov prinašalo ugodnosti, npr. zdravstveno, pokojninsko in invalidsko
zavarovanje. Ana Barbič je celo trdila, da so se v Sloveniji po vojni lahko
zaposlili vsi kmetje in kmetice, ki so to želeli (1990, 255).
Če strnem: kmetom se je konec petdesetih in v začetku šestdesetih
let odprla vrsta priložnosti za pridobivanje dohodka in vzdrževanje nji-
hovega načina življenja. Porast polproletariata je bil odraz teh možnos-
ti. Eleganca strategije kombiniranja kmečkih prihodkov je bila v tem, da
pravzaprav ni izključevala prav nobene od možnosti, ki so se takrat po-
nujale – pravzaprav niti izbire družin Horvat in Lanjšček. Osnovna eno-
ta integrirane kmečke ekonomije ni posameznik, temveč gospodinjstvo.
Ni bilo ovire, da se kakšen posameznik iz obeh družin ne bi za stalno za-
poslil v neki tovarni, z zaslužkom pa bi pomagal obnoviti hišo, kupil prvi
avto, hladilnik ali celo postal solastnik vaške gostilne. Resnici na ljubo je
zgledu družin Horvat in Lanjšček sledilo najmanj kmečkih gospodinjstev.
Tako zelo malo, da jih ne zaznava nobena statistika, ki mi je bila dostop-
na. Kar 45 % kmetov v Sloveniji se je v tistih letih zadovoljilo s kontrahi-
ranjem (Čepič 1999a, 188). Vse kaže, da je bilo to ugodnejše izhodišče za
potencialno integriranje dohodkov.
Oblast in stroka sta do integrirane kmečke ekonomije gojili mešane
občutke. Stroka je imela do nje praviloma pozitivnejši odnos, ker je v njej
naposled spoznala tako rekoč neobhodno stopnjo v dolgem procesu mo-
dernizacije. Polproletariat naj bi obstajal toliko časa, dokler ne bodo pre-
magane začetniške težave mlade industrializacije in težave pri izgradnji
družbenih obratov v kmetijstvu (Levstik 1964b, 85). Mešana gospodinj-
stva so po eni strani pomembno prispevala k družbeni stabilnosti, saj so
na spontan in inovativen način razreševala anomalije gospodarskega živ-
ljenja. Toda te rešitve so bile lahko dobre in učinkovite za ljudi, ki so ses-
tavljali lastne družinske proračune, ne pa vselej nujno tudi za direktorje
podjetij in politike, katerih skrb je bilo lokalno oziroma narodno gospo-
139
mehanizacijo. Kmetje so poleg tega imeli tudi možnost, da svojo zemljo
zadrugi oddajo zgolj v zakup (Čepič 1999a, 187–188; Veselinov 1987, 56 in
84). Zadruge so lahko tudi ignorirali. Ob tem je seveda treba upoštevati,
da sta se slovenska in jugoslovanska družba do začetka šestdesetih let že
močno spremenili. Razvoj samoupravljanja je takrat pomenil postopno
decentralizacijo gospodarstva, obnovila se je družbena kritika in odpr-
le so se meje z zahodnimi državami. Še vedno je potekala industrializaci-
ja, urbanizacija pa se je ravno dobro začela. To je pomenilo, da so kmetje
še vedno lahko prišli do zaposlitve v mestih, kar jim je poleg stabilnih do-
hodkov prinašalo ugodnosti, npr. zdravstveno, pokojninsko in invalidsko
zavarovanje. Ana Barbič je celo trdila, da so se v Sloveniji po vojni lahko
zaposlili vsi kmetje in kmetice, ki so to želeli (1990, 255).
Če strnem: kmetom se je konec petdesetih in v začetku šestdesetih
let odprla vrsta priložnosti za pridobivanje dohodka in vzdrževanje nji-
hovega načina življenja. Porast polproletariata je bil odraz teh možnos-
ti. Eleganca strategije kombiniranja kmečkih prihodkov je bila v tem, da
pravzaprav ni izključevala prav nobene od možnosti, ki so se takrat po-
nujale – pravzaprav niti izbire družin Horvat in Lanjšček. Osnovna eno-
ta integrirane kmečke ekonomije ni posameznik, temveč gospodinjstvo.
Ni bilo ovire, da se kakšen posameznik iz obeh družin ne bi za stalno za-
poslil v neki tovarni, z zaslužkom pa bi pomagal obnoviti hišo, kupil prvi
avto, hladilnik ali celo postal solastnik vaške gostilne. Resnici na ljubo je
zgledu družin Horvat in Lanjšček sledilo najmanj kmečkih gospodinjstev.
Tako zelo malo, da jih ne zaznava nobena statistika, ki mi je bila dostop-
na. Kar 45 % kmetov v Sloveniji se je v tistih letih zadovoljilo s kontrahi-
ranjem (Čepič 1999a, 188). Vse kaže, da je bilo to ugodnejše izhodišče za
potencialno integriranje dohodkov.
Oblast in stroka sta do integrirane kmečke ekonomije gojili mešane
občutke. Stroka je imela do nje praviloma pozitivnejši odnos, ker je v njej
naposled spoznala tako rekoč neobhodno stopnjo v dolgem procesu mo-
dernizacije. Polproletariat naj bi obstajal toliko časa, dokler ne bodo pre-
magane začetniške težave mlade industrializacije in težave pri izgradnji
družbenih obratov v kmetijstvu (Levstik 1964b, 85). Mešana gospodinj-
stva so po eni strani pomembno prispevala k družbeni stabilnosti, saj so
na spontan in inovativen način razreševala anomalije gospodarskega živ-
ljenja. Toda te rešitve so bile lahko dobre in učinkovite za ljudi, ki so ses-
tavljali lastne družinske proračune, ne pa vselej nujno tudi za direktorje
podjetij in politike, katerih skrb je bilo lokalno oziroma narodno gospo-
139
