Page 174 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 174
kmet, pol proletarec
analizo 2.054 kmetij.11 Problematiko terminologije je podrobneje obrav-
navala Ana Barbič. Po njenih besedah so bile dejavnosti, ki predstavljajo
različne vire dohodka izven kmetijstva in gozdarstva, najprej opisane kot
»nekmetijske« dejavnosti (kmečkih) gospodinjstev in podeželskih skup-
nosti. Ugotovila je, da so bile številne dopolnilne gospodarske dejavnosti
predvsem v kmečkih gospodinjstvih neposredno in posredno povezane s
primarno kmetijsko proizvodnjo. Tako je poleg izraza »nekmetijski viri
dohodkov« uporabila tudi izraz »obkmetijski viri dohodkov« (kmečkih)
gospodinjstev in lokalnih skupnosti, od katerih vsak posebej in vsi skupaj
v večjem ali manjšem obsegu dopolnjujejo dohodek od primarnih kmetij-
skih dejavnosti znotraj posamezne podeželske skupnosti. Izpostavila je
naslednje oblike dopolnilnih dejavnosti: zaposlovanje izven kmetijstva,
specifična pridelava in predelava kmetijskih pridelkov, (domača) obrt,
mala podjetja, pasivni dohodki in turizem.12
V svoji knjigi Kmetov vsakdan je Ana Barbič upoštevala samo aktiv-
ne vire dohodkov, to je dohodke, ki so jih člani kmečkih gospodinjstev
ustvarjali s svojim delom. Poleg kmetovanja je bila to redna zaposlitev
izven kmetije ali nekmetijske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinj-
stva. Te so bile lahko kmetijstvu sorodne, kot gozdarstvo (sekanje lesa),
obdelava lesa (žaganje, tesarstvo), mlinarstvo, nabiranje zdravilnih zeli-
šč in gob, kmečki turizem, čebelarstvo, domača obrt, ali pa take, ki so bile
kmetijstvu in podeželju potrebne: servisi za popravilo kmetijskih strojev,
gospodinjskih strojev, avtomobilov, gradbeništvo, prevozništvo, usluge s
kmetijskimi stroji za denar, šiviljstvo, frizerstvo, gostinstvo ipd. (Barbič
1990, 130).
Večina sogovornic in sogovornikov je poudarila, da so presežke svo-
jih kmetijskih pridelkov, kot so zelenjava in sadje (najpogosteje krompir,
koruza, korenje, solata, fižol, jagode, maline), hmelj, pšenica in ajda pa
tudi jajca, mleko in gozdni sadeži, prodajali kmetijski zadrugi, bolnišni-
cam, gostiščem in menzam podjetij. Na najbližji tržnici sta jih prodajali
le dve družini.
Drug pomemben vir njihovega neagrarnega dohodka na kmetiji je
predstavljalo vse večje izkoriščanje gozdov s prodajo drv, lesenih desk,
tramov, hlodov, z nakupom in s prodajo lesa gozdarski upravi ali kmetij-
ski zadrugi (Alojz, 1936, Rogačice na Dolenjskem):
11 Avtorji raziskave so: A. Barbič, D. Kladnik, M. Kovačič, M. Rupena-Osolnik, F. Hri-
bernik.
12 Barbič v Potočnik Slavič (2002, 102).
174
analizo 2.054 kmetij.11 Problematiko terminologije je podrobneje obrav-
navala Ana Barbič. Po njenih besedah so bile dejavnosti, ki predstavljajo
različne vire dohodka izven kmetijstva in gozdarstva, najprej opisane kot
»nekmetijske« dejavnosti (kmečkih) gospodinjstev in podeželskih skup-
nosti. Ugotovila je, da so bile številne dopolnilne gospodarske dejavnosti
predvsem v kmečkih gospodinjstvih neposredno in posredno povezane s
primarno kmetijsko proizvodnjo. Tako je poleg izraza »nekmetijski viri
dohodkov« uporabila tudi izraz »obkmetijski viri dohodkov« (kmečkih)
gospodinjstev in lokalnih skupnosti, od katerih vsak posebej in vsi skupaj
v večjem ali manjšem obsegu dopolnjujejo dohodek od primarnih kmetij-
skih dejavnosti znotraj posamezne podeželske skupnosti. Izpostavila je
naslednje oblike dopolnilnih dejavnosti: zaposlovanje izven kmetijstva,
specifična pridelava in predelava kmetijskih pridelkov, (domača) obrt,
mala podjetja, pasivni dohodki in turizem.12
V svoji knjigi Kmetov vsakdan je Ana Barbič upoštevala samo aktiv-
ne vire dohodkov, to je dohodke, ki so jih člani kmečkih gospodinjstev
ustvarjali s svojim delom. Poleg kmetovanja je bila to redna zaposlitev
izven kmetije ali nekmetijske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinj-
stva. Te so bile lahko kmetijstvu sorodne, kot gozdarstvo (sekanje lesa),
obdelava lesa (žaganje, tesarstvo), mlinarstvo, nabiranje zdravilnih zeli-
šč in gob, kmečki turizem, čebelarstvo, domača obrt, ali pa take, ki so bile
kmetijstvu in podeželju potrebne: servisi za popravilo kmetijskih strojev,
gospodinjskih strojev, avtomobilov, gradbeništvo, prevozništvo, usluge s
kmetijskimi stroji za denar, šiviljstvo, frizerstvo, gostinstvo ipd. (Barbič
1990, 130).
Večina sogovornic in sogovornikov je poudarila, da so presežke svo-
jih kmetijskih pridelkov, kot so zelenjava in sadje (najpogosteje krompir,
koruza, korenje, solata, fižol, jagode, maline), hmelj, pšenica in ajda pa
tudi jajca, mleko in gozdni sadeži, prodajali kmetijski zadrugi, bolnišni-
cam, gostiščem in menzam podjetij. Na najbližji tržnici sta jih prodajali
le dve družini.
Drug pomemben vir njihovega neagrarnega dohodka na kmetiji je
predstavljalo vse večje izkoriščanje gozdov s prodajo drv, lesenih desk,
tramov, hlodov, z nakupom in s prodajo lesa gozdarski upravi ali kmetij-
ski zadrugi (Alojz, 1936, Rogačice na Dolenjskem):
11 Avtorji raziskave so: A. Barbič, D. Kladnik, M. Kovačič, M. Rupena-Osolnik, F. Hri-
bernik.
12 Barbič v Potočnik Slavič (2002, 102).
174
