Page 177 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 177
Za boljši življenjski standard
jem, ki ga je zaslužla žena. Je bil dodaten zaslužek, da prebrodiš laž-
je težave. Ženske tut na stara leta hodijo gospodinjit v Italijo, ker so
penzije slabe ali jih ni.
Niso pa zgolj ženske hodile gospodinjit v Italijo za dodatni zaslužek.
Tudi moški so italijanskim družinam v zameno za denar pokosili travo,
obrezovali drevje ... »Kot dninarji, bi rekli. Dobijo svoje stranke in pol
so kot domači. Peglajo [likajo], čistijo. Zdej večina ima svoj avto, grejo z
avtom. Iz Bistrce, tudi iz Istre dol hodijo dosti« (Marko, strojnik, 1949,
Lokev na Primorskem).
Sogovornik, ki je živel blizu meje s Hrvaško (v Rogatcu), je delal kot
pomočnik zidarja v Zagrebu. Mnogo kmetov s tega območja (Rogaška
Slatina, Rogatec) je žgalo oglje in apno ter ju prevažalo od hiše do hiše.
Nekateri kmetje so si našli priložnostno delo in z ročno žago odšli za ne-
kaj dni na druge kmetije ter tam žagali deske. Bili so tudi vešči trgovanja
na sejmih, največ s kravami in prašiči. Živino so kupili in jo prodali po viš-
ji ceni ter na ta način zaslužili. Drugi so dodatni zaslužek iskali tako, da
so tkali lesene košare, izdelovali lesene palice za krampe in motike ali ok-
rasne predmete iz lesa.
Kmečke ženske so doma gojile zelenjavo in sadje, tudi rože, pridel-
ke pa potem prodajale kmetijski zadrugi, bolnišnicam, gostilnam in to-
varniškim menzam, včasih pa tudi na najbližji tržnici. Le tiste, ki so ži-
vele dovolj blizu mesta, so svoje izdelke lahko prodajale na tržnici, saj je
bila pot do mesta za kmetice iz bolj oddaljenih vasi predolga (Marta, 1946,
Šempeter v Savinjski dolini, kuharica, ki je doma kmetovala):
Ko se je pšenica požela, smo zorali njivo. Z gostincem Štormanom,
ki je bil moj sestrič, sma se zmenla, da sem mu posadila solato in ra-
dič. Vsako jutro sem mogla imet po 20 kil solate. Do polnoči sem bila
na polju, da sem jo trebila in čistila pa sem jo nosila tja. To sem dobi-
la plačano. Je bil kar dober zaslužek. To je bilo, ko se je pšenica pože-
la in do jeseni, do slane.
Prodajale so tudi jajca, meso in mesne izdelke, mleko, marmelado,
med in čebelje izdelke, tudi zelišča ter volno. Vir dodatnega zaslužka so
predstavljali tudi proizvodi, ki so jih izdelali iz pridelkov na kmetiji, kot
so npr.: domače maslo, jabolčni sok, vino, žganje, olivno in bučno olje,
kvas, kruh, itd. Pomemben dodatni dohodek kmetov je izviral iz proda-
je gozdnih sadežev, zlasti gob, borovnic in kostanja, ki jih je kmetijska za-
druga od njih odkupila in pozneje prodala.
177
jem, ki ga je zaslužla žena. Je bil dodaten zaslužek, da prebrodiš laž-
je težave. Ženske tut na stara leta hodijo gospodinjit v Italijo, ker so
penzije slabe ali jih ni.
Niso pa zgolj ženske hodile gospodinjit v Italijo za dodatni zaslužek.
Tudi moški so italijanskim družinam v zameno za denar pokosili travo,
obrezovali drevje ... »Kot dninarji, bi rekli. Dobijo svoje stranke in pol
so kot domači. Peglajo [likajo], čistijo. Zdej večina ima svoj avto, grejo z
avtom. Iz Bistrce, tudi iz Istre dol hodijo dosti« (Marko, strojnik, 1949,
Lokev na Primorskem).
Sogovornik, ki je živel blizu meje s Hrvaško (v Rogatcu), je delal kot
pomočnik zidarja v Zagrebu. Mnogo kmetov s tega območja (Rogaška
Slatina, Rogatec) je žgalo oglje in apno ter ju prevažalo od hiše do hiše.
Nekateri kmetje so si našli priložnostno delo in z ročno žago odšli za ne-
kaj dni na druge kmetije ter tam žagali deske. Bili so tudi vešči trgovanja
na sejmih, največ s kravami in prašiči. Živino so kupili in jo prodali po viš-
ji ceni ter na ta način zaslužili. Drugi so dodatni zaslužek iskali tako, da
so tkali lesene košare, izdelovali lesene palice za krampe in motike ali ok-
rasne predmete iz lesa.
Kmečke ženske so doma gojile zelenjavo in sadje, tudi rože, pridel-
ke pa potem prodajale kmetijski zadrugi, bolnišnicam, gostilnam in to-
varniškim menzam, včasih pa tudi na najbližji tržnici. Le tiste, ki so ži-
vele dovolj blizu mesta, so svoje izdelke lahko prodajale na tržnici, saj je
bila pot do mesta za kmetice iz bolj oddaljenih vasi predolga (Marta, 1946,
Šempeter v Savinjski dolini, kuharica, ki je doma kmetovala):
Ko se je pšenica požela, smo zorali njivo. Z gostincem Štormanom,
ki je bil moj sestrič, sma se zmenla, da sem mu posadila solato in ra-
dič. Vsako jutro sem mogla imet po 20 kil solate. Do polnoči sem bila
na polju, da sem jo trebila in čistila pa sem jo nosila tja. To sem dobi-
la plačano. Je bil kar dober zaslužek. To je bilo, ko se je pšenica pože-
la in do jeseni, do slane.
Prodajale so tudi jajca, meso in mesne izdelke, mleko, marmelado,
med in čebelje izdelke, tudi zelišča ter volno. Vir dodatnega zaslužka so
predstavljali tudi proizvodi, ki so jih izdelali iz pridelkov na kmetiji, kot
so npr.: domače maslo, jabolčni sok, vino, žganje, olivno in bučno olje,
kvas, kruh, itd. Pomemben dodatni dohodek kmetov je izviral iz proda-
je gozdnih sadežev, zlasti gob, borovnic in kostanja, ki jih je kmetijska za-
druga od njih odkupila in pozneje prodala.
177
