Page 178 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 178
kmet, pol proletarec
Kmečke ženske s Primorske, ki so živele blizu meje z Italijo, so to bli-
žino izkoristile za to, da so hodile v Italijo na tržnico prodajat kmetijske
pridelke in tako zaslužile več, kot bi s prodajo na tržnici v Sloveniji. Z li-
rami, ki so jih tam zaslužile, so kupile različne stvari, tudi gradbeni ma-
terial, ki ga je doma primanjkovalo (Janez, 1936, Idrsko pri Kobaridu na
Primorskem):
V Čedad so gospodinje hodile na tržnico prodajat perutnino in kar so
mele, jajca, maslo, meso. Al pa smo mel kakšne stalne stranke. Odkar
je bil potres ... Si rabu cement pa ga ni blo pa smo šli dol čez Blok ponj.
Al pa železje betonsko. Plačal smo pa s temi izdelki, ki smo jih nosil
dol. Vsak je tiste lire šparal dol. Na italjanski strani so ble ene gostil-
ne, trgovine, kjer smo puščal tele ostanke, k jih niso porable gospodi-
nje. S temi lirami smo kupl material – še v 70. letih. V Italiji so boljš
plačal. Zdelo se jim je, da je od nas bl naravno, biološko in so rajš kupl.
Andrej, rojen leta 1940 v vasi Modrej blizu Tolmina na Primorskem,
je opozoril, da so lahko kmetijski proizvajalci čez mejo v Italijo nesli več-
jo količino izdelkov za prodajo od ostalih:
Ko so pršle propustnice za v Italijo hodit, je mama ... Je bil še en člen
v zakonu, da so kmetijski proizvajalci lahko več domače robe nesli čez
mejo kokr ostali. Če je blo meni dovoljeno nest pol kile mesa, ga je
mama nesla 1,5 kile. Js pet jajc, ona 20. Enkrat, dvakrat na mesc je
hodila v Gorico, kjer je teta živela. Prek nje je spoznala par slovenskih
družin. Ko si pršu čez blok, so te čakal kr ob cesti in si tisto prodal. Je
šla direktno k tej in tej gospe in so ji rekle: »Drugič mi prneste več jajc,
mesa.« Več kot 1,5 kile nisi smel nest. Mama je v Italijo nosila tudi ci-
garete. Dol je kupila lire in je blo tolk boljš, da je lahk tut kupila kav-
bojke, ki jih tu ni blo. Al pa eno bundo, čevlje. Na Čedad nismo hodil,
ker niso hotl dinarjev vzet. Bl proti Slovencem so bli.
Na Primorskem je dodaten zaslužek kmetom zaradi bližine morja
predstavljalo tudi ribištvo. Nino, rojen leta 1947 v Borštu na Primorskem,
elektromehanik, se je takole spominjal:
Ribiči so bli bipolarni. Je bil ribič in kmet. Ribič je blo dopolnilno. Je
mel čoln, je šel na morje. Ko je bil letni čas za it obirat češnje, je šel
obirat češnje, ko je bla trgatev, je mogo nardit trgatev. Ko smo šli v
Koper, smo kupili ribe od ribičev. Niso ble tako sveže, ker je bil tran-
sport drugačen. Ni blo hladilnikov.
178
Kmečke ženske s Primorske, ki so živele blizu meje z Italijo, so to bli-
žino izkoristile za to, da so hodile v Italijo na tržnico prodajat kmetijske
pridelke in tako zaslužile več, kot bi s prodajo na tržnici v Sloveniji. Z li-
rami, ki so jih tam zaslužile, so kupile različne stvari, tudi gradbeni ma-
terial, ki ga je doma primanjkovalo (Janez, 1936, Idrsko pri Kobaridu na
Primorskem):
V Čedad so gospodinje hodile na tržnico prodajat perutnino in kar so
mele, jajca, maslo, meso. Al pa smo mel kakšne stalne stranke. Odkar
je bil potres ... Si rabu cement pa ga ni blo pa smo šli dol čez Blok ponj.
Al pa železje betonsko. Plačal smo pa s temi izdelki, ki smo jih nosil
dol. Vsak je tiste lire šparal dol. Na italjanski strani so ble ene gostil-
ne, trgovine, kjer smo puščal tele ostanke, k jih niso porable gospodi-
nje. S temi lirami smo kupl material – še v 70. letih. V Italiji so boljš
plačal. Zdelo se jim je, da je od nas bl naravno, biološko in so rajš kupl.
Andrej, rojen leta 1940 v vasi Modrej blizu Tolmina na Primorskem,
je opozoril, da so lahko kmetijski proizvajalci čez mejo v Italijo nesli več-
jo količino izdelkov za prodajo od ostalih:
Ko so pršle propustnice za v Italijo hodit, je mama ... Je bil še en člen
v zakonu, da so kmetijski proizvajalci lahko več domače robe nesli čez
mejo kokr ostali. Če je blo meni dovoljeno nest pol kile mesa, ga je
mama nesla 1,5 kile. Js pet jajc, ona 20. Enkrat, dvakrat na mesc je
hodila v Gorico, kjer je teta živela. Prek nje je spoznala par slovenskih
družin. Ko si pršu čez blok, so te čakal kr ob cesti in si tisto prodal. Je
šla direktno k tej in tej gospe in so ji rekle: »Drugič mi prneste več jajc,
mesa.« Več kot 1,5 kile nisi smel nest. Mama je v Italijo nosila tudi ci-
garete. Dol je kupila lire in je blo tolk boljš, da je lahk tut kupila kav-
bojke, ki jih tu ni blo. Al pa eno bundo, čevlje. Na Čedad nismo hodil,
ker niso hotl dinarjev vzet. Bl proti Slovencem so bli.
Na Primorskem je dodaten zaslužek kmetom zaradi bližine morja
predstavljalo tudi ribištvo. Nino, rojen leta 1947 v Borštu na Primorskem,
elektromehanik, se je takole spominjal:
Ribiči so bli bipolarni. Je bil ribič in kmet. Ribič je blo dopolnilno. Je
mel čoln, je šel na morje. Ko je bil letni čas za it obirat češnje, je šel
obirat češnje, ko je bla trgatev, je mogo nardit trgatev. Ko smo šli v
Koper, smo kupili ribe od ribičev. Niso ble tako sveže, ker je bil tran-
sport drugačen. Ni blo hladilnikov.
178
