Page 37 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
Rdeče klasje
Po »Temeljnem o zakonu o prekrških« iz leta 1947 in še zlasti njego-
vi spremembi iz leta 1948 so imeli KLO in OLO tudi nemajhne pristoj-
nosti pri izrekanju upravnih kazni, ki so se po teži gibale od opomina do
napotitve na poboljševalno delo oziroma odvzem prostosti. Sistem je bil
najprej zastavljen tako, da so imele nižje oblastne instance pristojnost iz-
rekanja nižjih kazni. Tako je imel KLO po zakonu iz leta 1947 pristojnost
predpisati do 500 din denarne kazni, v hujših primerih pa do deset dni po-
boljševalnega dela, OLO pa do 2.000 din kazni oziroma do 20 dni pobolj-
ševalnega dela (Temeljni zakon o prekrških 1947, 9. in 11. čl.). Vse kaže,
da je sprememba tega zakona iz leta 1948 v 3. členu precej diskretno omo-
gočila, da so smeli že okrajni odbori določati precej višje kazni, ki so bile
prej pridržane za najvišje državne organe, kot so bili npr. kontrolna ko-
misija ter komiteji pri vladah ljudskih republik (Zakon o spremembah in
dopolnitvah temeljnega zakona o prekrških 1948, 3. čl.; Mikola 2006, 22–
23; Čelik 2009, 345). Splošni vpisnik za prekrške OLO Ljubljana v letih 1949–
1951 tako npr. kaže, da je bilo na tem območju sicer največ opominov in
denarnih kazni do 2.000 din, vendar so bili tudi primeri napotitve na pri-
silno delo za tri mesece, zaporne kazni in denarna kazen v višini 10.000
din, nekaj težjih primerov pa je bilo odstopljenih tožilstvu. Postopke so
na ravni KLO praviloma vodili izvršilni odbori, na ravni okraja pa odsek
za notranje zadeve ali ustrezni poverjenik. Izvršni odbor OLO je lahko
postopek prepustil komisiji, ki sta jo sestavljala dva člana izvršnega od-
bora in načelnik oddelka za notranje zadeve (Temeljni zakon o prekrških
1947, 59. čl.), v sestavi teh komisij je bil praviloma tudi pooblaščenec Udbe
(Mikola 2006, 27).
Pod črto lahko rečemo, da je bil upravno-politični sistem ljudske
oblasti v prvem povojnem obdobju LRS zastavljen piramidalno. Nižje
oblastne plasti so imele v okviru svojih pristojnosti naloge in odgovorno-
sti, ki so jim morale izvrševati same, toda vselej pod nadzorom in po na-
vodilih višjih oblastnih, tj. upravnih in političnih instanc. Temelj tega sis-
tema so po zakonih in ustavi predstavljale volivke in volivci, ki so imeli ob
vsakem času možnost odpoklicati svojega odbornika. Na tej točki se odpi-
ra vprašanje, kakšen realen manevrski prostor so imele nižje ravni ljud-
ske oblasti pri uresničevanju lastnih ciljev in uveljavljanju lastnih intere-
sov, ki niso bili nujno v skladu z navodili in pričakovanji višjih oblastnih
instanc. Hipoteza pričujoče raziskave je, da je avtonomno zastopanje lo-
kalnih interesov treba iskati zlasti v pristranskih poročilih, ki so jih niž-
je ravni pošiljale višjim, v nekaterih primerih, zlasti v najdramatičnejšem
37
Po »Temeljnem o zakonu o prekrških« iz leta 1947 in še zlasti njego-
vi spremembi iz leta 1948 so imeli KLO in OLO tudi nemajhne pristoj-
nosti pri izrekanju upravnih kazni, ki so se po teži gibale od opomina do
napotitve na poboljševalno delo oziroma odvzem prostosti. Sistem je bil
najprej zastavljen tako, da so imele nižje oblastne instance pristojnost iz-
rekanja nižjih kazni. Tako je imel KLO po zakonu iz leta 1947 pristojnost
predpisati do 500 din denarne kazni, v hujših primerih pa do deset dni po-
boljševalnega dela, OLO pa do 2.000 din kazni oziroma do 20 dni pobolj-
ševalnega dela (Temeljni zakon o prekrških 1947, 9. in 11. čl.). Vse kaže,
da je sprememba tega zakona iz leta 1948 v 3. členu precej diskretno omo-
gočila, da so smeli že okrajni odbori določati precej višje kazni, ki so bile
prej pridržane za najvišje državne organe, kot so bili npr. kontrolna ko-
misija ter komiteji pri vladah ljudskih republik (Zakon o spremembah in
dopolnitvah temeljnega zakona o prekrških 1948, 3. čl.; Mikola 2006, 22–
23; Čelik 2009, 345). Splošni vpisnik za prekrške OLO Ljubljana v letih 1949–
1951 tako npr. kaže, da je bilo na tem območju sicer največ opominov in
denarnih kazni do 2.000 din, vendar so bili tudi primeri napotitve na pri-
silno delo za tri mesece, zaporne kazni in denarna kazen v višini 10.000
din, nekaj težjih primerov pa je bilo odstopljenih tožilstvu. Postopke so
na ravni KLO praviloma vodili izvršilni odbori, na ravni okraja pa odsek
za notranje zadeve ali ustrezni poverjenik. Izvršni odbor OLO je lahko
postopek prepustil komisiji, ki sta jo sestavljala dva člana izvršnega od-
bora in načelnik oddelka za notranje zadeve (Temeljni zakon o prekrških
1947, 59. čl.), v sestavi teh komisij je bil praviloma tudi pooblaščenec Udbe
(Mikola 2006, 27).
Pod črto lahko rečemo, da je bil upravno-politični sistem ljudske
oblasti v prvem povojnem obdobju LRS zastavljen piramidalno. Nižje
oblastne plasti so imele v okviru svojih pristojnosti naloge in odgovorno-
sti, ki so jim morale izvrševati same, toda vselej pod nadzorom in po na-
vodilih višjih oblastnih, tj. upravnih in političnih instanc. Temelj tega sis-
tema so po zakonih in ustavi predstavljale volivke in volivci, ki so imeli ob
vsakem času možnost odpoklicati svojega odbornika. Na tej točki se odpi-
ra vprašanje, kakšen realen manevrski prostor so imele nižje ravni ljud-
ske oblasti pri uresničevanju lastnih ciljev in uveljavljanju lastnih intere-
sov, ki niso bili nujno v skladu z navodili in pričakovanji višjih oblastnih
instanc. Hipoteza pričujoče raziskave je, da je avtonomno zastopanje lo-
kalnih interesov treba iskati zlasti v pristranskih poročilih, ki so jih niž-
je ravni pošiljale višjim, v nekaterih primerih, zlasti v najdramatičnejšem
37
