Page 38 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
kmet, pol proletarec
obdobju poskusa kolektivizacije in pritiskov v zvezi z obveznimi odkupi
v letih 1949–1951, pa tudi v protestu. Toda največkrat je skoraj nemogoče
ugotoviti, ali so bila posamezna »sporna« dejanja KLO rezultat lokalnega
tihega upora proti centru, ali pa je preprosto šlo za velike in majhne napa-
ke oziroma malomarnosti neprofesionalnih javnih uslužbencev. V tisku
tistega časa namreč naletimo tudi na godrnjanje nad KLO-ji zaradi njiho-
vega »oportunizma«. KLO-ji murskosoboškega okraja so, npr., kmetom v
letu 1949 naložili za 20.000 kg premalo mesa za obvezni odkup, kot je do-
ločal plan (»Kmetijstvo murskosoboškega okraja v prvi polovici letošnje-
ga leta« 1949, 2). Hkrati je treba posebej poudariti, da arhitekti povojnega
političnega sistema seveda niso bili tako naivni, da bi verjeli, da bodo niž-
je plasti uresničevale navodila višjih instanc po golem avtomatizmu. Zato
je bil med vsemi členi zakona iz leta 1949, ki so določali delovanje ljudskih
odborov in urejali razmerja med različnimi ravnmi oblasti, od kraja do
ministrstva in vlade LRS, v resnici daleč najpomembnejši 6. člen: »Ljudski
odbori se morajo pri izpolnjevanju splošnih in lokalnih nalog opirati na
vzpodbudo in sodelovanje ljudskih množic in na organizacije delovnega
ljudstva« (Splošni zakon o ljudskih odborih 1949, 6. čl.). Družbene, eko-
nomske in politične spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji so bile v letih
1945–1953 tako zelo temeljite, da jih po birokratski poti ni bilo mogoče
uveljavljati. Zato uresničevanje nalog, ki so bile povezane s petletnim pla-
nom in kolektivizacijo kmetijstva, na lokalni ravni ni bilo preprosto pre-
puščeno krajevnim in okrajnim odbornikom, strokovnjakom in birokra-
ciji, temveč so pri vsem tem intenzivno sodelovale organizacije delovnega
ljudstva. Delo teh organizacij je obsegalo organiziranje velikih delovnih
akcij, zborovanj, množičnih sestankov, agitacij in zbiranje informacij.
Katere pa so bile te »organizacije delovnega ljudstva«? Daleč naj-
pomembnejša je bila seveda Komunistična partija Slovenije, ki je takrat
imela vse glavne vzvode oblasti v svojih rokah. Drugače kot v primeru
Sovjetske zveze pa vodilno mesto partije takrat še ni bilo ustavno pri-
znano (do tega je prišlo šele z novo ustavo leta 1963). Po sovjetski ustavi
iz leta 1936 so bile namreč »družbene organizacije« (rus. obščestvennye or-
ganizacii) oziroma »organizacije delovnega ljudstva« (rus. organizacii trud-
jaščihsja) predstavljene kot sredstvo za razvijanje političnih aktivnosti
ljudskih množic, med njimi pa je imela Vsezvezna komunistična partija
(boljševikov) priznan uradni status vodilnega jedra (Konstitucija (osnov-
noj zakon) Sojuza sovetskih socialističeskih respublik 1937, 126. čl.).
38
obdobju poskusa kolektivizacije in pritiskov v zvezi z obveznimi odkupi
v letih 1949–1951, pa tudi v protestu. Toda največkrat je skoraj nemogoče
ugotoviti, ali so bila posamezna »sporna« dejanja KLO rezultat lokalnega
tihega upora proti centru, ali pa je preprosto šlo za velike in majhne napa-
ke oziroma malomarnosti neprofesionalnih javnih uslužbencev. V tisku
tistega časa namreč naletimo tudi na godrnjanje nad KLO-ji zaradi njiho-
vega »oportunizma«. KLO-ji murskosoboškega okraja so, npr., kmetom v
letu 1949 naložili za 20.000 kg premalo mesa za obvezni odkup, kot je do-
ločal plan (»Kmetijstvo murskosoboškega okraja v prvi polovici letošnje-
ga leta« 1949, 2). Hkrati je treba posebej poudariti, da arhitekti povojnega
političnega sistema seveda niso bili tako naivni, da bi verjeli, da bodo niž-
je plasti uresničevale navodila višjih instanc po golem avtomatizmu. Zato
je bil med vsemi členi zakona iz leta 1949, ki so določali delovanje ljudskih
odborov in urejali razmerja med različnimi ravnmi oblasti, od kraja do
ministrstva in vlade LRS, v resnici daleč najpomembnejši 6. člen: »Ljudski
odbori se morajo pri izpolnjevanju splošnih in lokalnih nalog opirati na
vzpodbudo in sodelovanje ljudskih množic in na organizacije delovnega
ljudstva« (Splošni zakon o ljudskih odborih 1949, 6. čl.). Družbene, eko-
nomske in politične spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji so bile v letih
1945–1953 tako zelo temeljite, da jih po birokratski poti ni bilo mogoče
uveljavljati. Zato uresničevanje nalog, ki so bile povezane s petletnim pla-
nom in kolektivizacijo kmetijstva, na lokalni ravni ni bilo preprosto pre-
puščeno krajevnim in okrajnim odbornikom, strokovnjakom in birokra-
ciji, temveč so pri vsem tem intenzivno sodelovale organizacije delovnega
ljudstva. Delo teh organizacij je obsegalo organiziranje velikih delovnih
akcij, zborovanj, množičnih sestankov, agitacij in zbiranje informacij.
Katere pa so bile te »organizacije delovnega ljudstva«? Daleč naj-
pomembnejša je bila seveda Komunistična partija Slovenije, ki je takrat
imela vse glavne vzvode oblasti v svojih rokah. Drugače kot v primeru
Sovjetske zveze pa vodilno mesto partije takrat še ni bilo ustavno pri-
znano (do tega je prišlo šele z novo ustavo leta 1963). Po sovjetski ustavi
iz leta 1936 so bile namreč »družbene organizacije« (rus. obščestvennye or-
ganizacii) oziroma »organizacije delovnega ljudstva« (rus. organizacii trud-
jaščihsja) predstavljene kot sredstvo za razvijanje političnih aktivnosti
ljudskih množic, med njimi pa je imela Vsezvezna komunistična partija
(boljševikov) priznan uradni status vodilnega jedra (Konstitucija (osnov-
noj zakon) Sojuza sovetskih socialističeskih respublik 1937, 126. čl.).
38
