Page 46 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
kmet, pol proletarec
Bivšim zasebnikom so lahko vzeli trgovine oziroma odtegnili soglasje za
njihovo delovanje, bistveno težje pa so jim vzeli vezi, poznanstva in ugled
ter dobro ali slabo ime, ki so si jih ustvarili poprej. Poleg tega so jih očitno
še vedno potrebovali. Seznam iz pomladi 1946 (preglednica 1) po drugi
strani ne daje nobenega oprijemljivega namiga v tej smeri. Lahko le skle-
pam, da se je morebitni vpliv – socialni kapital – mestnega advokata raz-
likoval od gostilničarjevega, ki je živel na vasi. Nikakor pa ne morem niti
ugibati o razmerju med stvarnim in socialnim kapitalom pri različnih va-
ških podjetnikih. Tukaj pot do odgovorov vodi v mikrozgodovino in raz-
iskovanje zgodovin posameznih skupnosti ter družin, kar presega okvir
pričujoče raziskave.
Kljub temu zgoraj podana primerjava podatkov omogoča utemelje-
no sklepanje, da je gospodinjstvo mesarja in gostilničarja iz Dragomerja
verjetno od vseh na seznamu slej ko prej kombiniralo največ različnih
dobičkonosnih dejavnosti. Kajti imelo je kar dva lokala, poleg tega pa še
nezanemarljivo veliko obdelovalne zemlje, kar je po kriterijih slovenskih
agrarnih ekonomistov iz predvojnega obdobja več kot presegalo spodnjo
mejo velikosti posestva, ki je omogočalo življenje samo od kmetijstva. Ta
meja je bila po različnih kriterijih 5 ali 10 ha (Čepič 1995, 23). Gostilničarja
in mesarja iz Dragomerja so sicer razlastili za nekaj manj kot 10 ha obde-
lovalne zemlje, kar pa najverjetneje pomeni, da jo je imel do takrat še več.
Kot rečeno, nekaj ha zemlje so namreč družinam razlaščenih »nekmetov«
pustili. Če k temu premoženju prištejemo še gozd, ne tvegamo veliko s
sklepanjem, da je morala družina za gospodarjenje s tovrstnim premože-
njem vsaj občasno najemati delovno silo. V vsakem primeru pa njene po-
slovne strategije zanesljivo niso bile usmerjene samo v preživetje.
Čeprav suhoparni seznam s 30. marca 1946 ne daje uvida v potro-
šniške navade oziroma v življenjski stil družine mesarja in gostilničarja
iz Dragomerja, je bila ta gotovo primer t. i. prizadevnega (angl. industri-
ous) gospodinjstva, kakršnega je imel v mislih ekonomski zgodovinar de
Vries (2008). Prav tako ne morem špekulirati, kako se je njegova ekonom-
ska moč, ki je v njeni okolici zanesljivo izstopala, kazala v življenju lokal-
ne skupnosti. Bom pa na tej točki zastavil vprašanje, kakšne so bile eko-
nomske perspektive tovrstnih gospodinjstev v turbulentnem obdobju, ki
je še sledilo.
Zasebnim kapitalističnim podjetniškim strategijam se je po dru-
gi svetovni vojni v LRS manevrski prostor vsako leto bolj ožil. Novosti
na tem področju sicer niso nastopile šele z ljudsko oblastjo leta 1945.
46
Bivšim zasebnikom so lahko vzeli trgovine oziroma odtegnili soglasje za
njihovo delovanje, bistveno težje pa so jim vzeli vezi, poznanstva in ugled
ter dobro ali slabo ime, ki so si jih ustvarili poprej. Poleg tega so jih očitno
še vedno potrebovali. Seznam iz pomladi 1946 (preglednica 1) po drugi
strani ne daje nobenega oprijemljivega namiga v tej smeri. Lahko le skle-
pam, da se je morebitni vpliv – socialni kapital – mestnega advokata raz-
likoval od gostilničarjevega, ki je živel na vasi. Nikakor pa ne morem niti
ugibati o razmerju med stvarnim in socialnim kapitalom pri različnih va-
ških podjetnikih. Tukaj pot do odgovorov vodi v mikrozgodovino in raz-
iskovanje zgodovin posameznih skupnosti ter družin, kar presega okvir
pričujoče raziskave.
Kljub temu zgoraj podana primerjava podatkov omogoča utemelje-
no sklepanje, da je gospodinjstvo mesarja in gostilničarja iz Dragomerja
verjetno od vseh na seznamu slej ko prej kombiniralo največ različnih
dobičkonosnih dejavnosti. Kajti imelo je kar dva lokala, poleg tega pa še
nezanemarljivo veliko obdelovalne zemlje, kar je po kriterijih slovenskih
agrarnih ekonomistov iz predvojnega obdobja več kot presegalo spodnjo
mejo velikosti posestva, ki je omogočalo življenje samo od kmetijstva. Ta
meja je bila po različnih kriterijih 5 ali 10 ha (Čepič 1995, 23). Gostilničarja
in mesarja iz Dragomerja so sicer razlastili za nekaj manj kot 10 ha obde-
lovalne zemlje, kar pa najverjetneje pomeni, da jo je imel do takrat še več.
Kot rečeno, nekaj ha zemlje so namreč družinam razlaščenih »nekmetov«
pustili. Če k temu premoženju prištejemo še gozd, ne tvegamo veliko s
sklepanjem, da je morala družina za gospodarjenje s tovrstnim premože-
njem vsaj občasno najemati delovno silo. V vsakem primeru pa njene po-
slovne strategije zanesljivo niso bile usmerjene samo v preživetje.
Čeprav suhoparni seznam s 30. marca 1946 ne daje uvida v potro-
šniške navade oziroma v življenjski stil družine mesarja in gostilničarja
iz Dragomerja, je bila ta gotovo primer t. i. prizadevnega (angl. industri-
ous) gospodinjstva, kakršnega je imel v mislih ekonomski zgodovinar de
Vries (2008). Prav tako ne morem špekulirati, kako se je njegova ekonom-
ska moč, ki je v njeni okolici zanesljivo izstopala, kazala v življenju lokal-
ne skupnosti. Bom pa na tej točki zastavil vprašanje, kakšne so bile eko-
nomske perspektive tovrstnih gospodinjstev v turbulentnem obdobju, ki
je še sledilo.
Zasebnim kapitalističnim podjetniškim strategijam se je po dru-
gi svetovni vojni v LRS manevrski prostor vsako leto bolj ožil. Novosti
na tem področju sicer niso nastopile šele z ljudsko oblastjo leta 1945.
46
