Page 47 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
Rdeče klasje
Kraljevina Jugoslavija je namreč že v letih 1939–1941, še pred začetkom
napada sil osi na Jugoslavijo, zaradi vojne v Evropi uvedla vrsto omejit-
venih ukrepov na področju blagovnega prometa. Ti so obsegali določa-
nje maksimalnih cen za nekatere proizvode, uredbe o varčevanju z živi-
li, ki so v določenih dnevih prepovedovale prodajo določenih vrst mesa in
klanje nekaterih živali. Poleti 1940 je prišlo do uredbe, ki je predvidevala
»prisilni odkup« nekaterih pridelkov, zlasti koruze in pšenice. Končno so
bile 1. februarja 1941 tudi v Dravski banovini uvedene krušne nakaznice.
Strah pred pomanjkanjem in lakoto, ki pri vseh režimih ne glede na ideo-
loški predznak pomeni skrb pred socialnimi nemiri, je porodil tudi pose-
ganje po represivnih ukrepih, s katerimi so se želeli zoperstaviti pojavu
špekulacije; celo do te mere, da je bilo od maja 1940 predvideno pošilja-
nje špekulantov na prisilno delo izven stalnega bivališča. Res pa je, da
je bilo slednjih ukrepov takrat zanemarljivo malo, saj je bilo v celi drža-
vi zaradi špekulacije takrat obsojenih 1.140 ljudi, eden od devetih pa je
bil iz Dravske banovine napoten na prisilno delo (Ferenc 2005, 506–509).
Vsi tovrstni ukrepi, ki so se jim pridružili še številni novi, so se v LRS in
Jugoslaviji nasploh obdržali še dolga leta po drugi svetovni vojni, velika
večina izmed njih je bila dokončno opuščena šele v letih 1952–1953. Kot
pa bom prikazal v nadaljevanju, so se po letu 1945 ti ukrepi uveljavljali v
mnogo bolj radikalizirani obliki. Njihov cilj je bil sicer v glavnem enak,
vendar je bil, drugače kot v Kraljevini Jugoslaviji, zdaj povezan s popolno-
ma novim gospodarskim in političnim projektom. Na eni strani je šlo za
uvajanje planskega gospodarstva, ki naj bi postopoma ukinilo trg in dru-
gačen tip podjetništva, na drugi pa za izgradnjo ljudske oblasti kot alter-
nativnega modela parlamentarni demokraciji. Oba projekta sta na dolgi
rok obljubljala popoln prelom s starim gospodarskim in političnim življe-
njem. Tako kolosalen projekt je nujno potreboval notranjo socialno sta-
bilnost. Omejitveni ukrepi na področju blagovnega prometa so pomeni-
li izhodišče nove oblasti za nadzor osnovnih gospodarskih virov. Obseg
in intenzivnost ukrepov so določali trije pomembni dejavniki: (1) tržaško
vprašanje, zaradi katerega Jugoslavija dolgo ni mogla računati na gospo-
darsko pomoč zahoda; (2) uvedba prvega petletnega plana leta 1947, ki je
predvideval veliko alokacijo delovne sile iz kmetijstva v rudarstvo in in-
dustrijo, kar je za kmetijstvo nizke produktivnosti samo na sebi pomenilo
velikansko obremenitev; (3) spor z Informbirojem, zaradi katerega je dr-
žava doživela ekonomsko in politično blokado pa tudi resno vojaško grož-
njo s strani Sovjetske zveze ter njenih satelitov. Ukrepi ljudske oblasti so
47
Kraljevina Jugoslavija je namreč že v letih 1939–1941, še pred začetkom
napada sil osi na Jugoslavijo, zaradi vojne v Evropi uvedla vrsto omejit-
venih ukrepov na področju blagovnega prometa. Ti so obsegali določa-
nje maksimalnih cen za nekatere proizvode, uredbe o varčevanju z živi-
li, ki so v določenih dnevih prepovedovale prodajo določenih vrst mesa in
klanje nekaterih živali. Poleti 1940 je prišlo do uredbe, ki je predvidevala
»prisilni odkup« nekaterih pridelkov, zlasti koruze in pšenice. Končno so
bile 1. februarja 1941 tudi v Dravski banovini uvedene krušne nakaznice.
Strah pred pomanjkanjem in lakoto, ki pri vseh režimih ne glede na ideo-
loški predznak pomeni skrb pred socialnimi nemiri, je porodil tudi pose-
ganje po represivnih ukrepih, s katerimi so se želeli zoperstaviti pojavu
špekulacije; celo do te mere, da je bilo od maja 1940 predvideno pošilja-
nje špekulantov na prisilno delo izven stalnega bivališča. Res pa je, da
je bilo slednjih ukrepov takrat zanemarljivo malo, saj je bilo v celi drža-
vi zaradi špekulacije takrat obsojenih 1.140 ljudi, eden od devetih pa je
bil iz Dravske banovine napoten na prisilno delo (Ferenc 2005, 506–509).
Vsi tovrstni ukrepi, ki so se jim pridružili še številni novi, so se v LRS in
Jugoslaviji nasploh obdržali še dolga leta po drugi svetovni vojni, velika
večina izmed njih je bila dokončno opuščena šele v letih 1952–1953. Kot
pa bom prikazal v nadaljevanju, so se po letu 1945 ti ukrepi uveljavljali v
mnogo bolj radikalizirani obliki. Njihov cilj je bil sicer v glavnem enak,
vendar je bil, drugače kot v Kraljevini Jugoslaviji, zdaj povezan s popolno-
ma novim gospodarskim in političnim projektom. Na eni strani je šlo za
uvajanje planskega gospodarstva, ki naj bi postopoma ukinilo trg in dru-
gačen tip podjetništva, na drugi pa za izgradnjo ljudske oblasti kot alter-
nativnega modela parlamentarni demokraciji. Oba projekta sta na dolgi
rok obljubljala popoln prelom s starim gospodarskim in političnim življe-
njem. Tako kolosalen projekt je nujno potreboval notranjo socialno sta-
bilnost. Omejitveni ukrepi na področju blagovnega prometa so pomeni-
li izhodišče nove oblasti za nadzor osnovnih gospodarskih virov. Obseg
in intenzivnost ukrepov so določali trije pomembni dejavniki: (1) tržaško
vprašanje, zaradi katerega Jugoslavija dolgo ni mogla računati na gospo-
darsko pomoč zahoda; (2) uvedba prvega petletnega plana leta 1947, ki je
predvideval veliko alokacijo delovne sile iz kmetijstva v rudarstvo in in-
dustrijo, kar je za kmetijstvo nizke produktivnosti samo na sebi pomenilo
velikansko obremenitev; (3) spor z Informbirojem, zaradi katerega je dr-
žava doživela ekonomsko in politično blokado pa tudi resno vojaško grož-
njo s strani Sovjetske zveze ter njenih satelitov. Ukrepi ljudske oblasti so
47
