Page 51 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
Rdeče klasje
hkrati tudi predstavniki delavcev, kakorkoli se že to predstavništvo
udejanja v volilnih procedurah in/ali ideologijah.
Čeprav je imel Kerševan pred očmi predvsem umirajoče delavsko sa-
moupravljanje 80. let, so bile enake poteze razvidne tudi v gospodarskem
sistemu prvega povojnega obdobja. Proizvajalna sredstva, nad katerimi
je imela v povojnem obdobju roko država, so bila po ustavi »občeljudska
imovina« (Ustava Ljudske republike Slovenije 1947, 13. čl.), s katero je v ime-
nu vsega ljudstva upravljala omenjena (državna) birokracija. »Mandat« bi-
rokracije, izbojevan v socialistični revoluciji, je temeljil na obljubi, da bo
novi tip upravljanja/lastništva s temi produkcijskimi sredstvi prinesel
blaginjo delovnim ljudem. Cilj vseh megalomanskih gospodarskih pro-
jektov tistega časa je bil namreč dvig dežele iz zaostalosti, temu pa naj bi
nujno sledil, v skladu z interesi delavskega razreda, tudi kulturno-mate-
rialni napredek. »Izvedba našega plana pomeni izpolnitev dolžnosti, ki jo
imamo do sebe, do slovenskega naroda, pomeni izpolnitev obveznosti do
jugoslovanskih narodov, je jamstvo varnosti, dviga blagostanja in kultur-
nega napredka,« je dejal Miha Marinko ob sprejetju prvega republiškega
petletnega plana (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka
na zasedanju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predlo-
ga o petletnem planu LRS« 1947, 1). »Občeljudska imovina« produkcijskih
sredstev pa je zahtevala še večje obremenitve delovnih ljudi kot privatna
kapitalistična lastnina, kajti predpostavka ljudske oblasti in njene biro-
kracije je bila, da je mogoče nadpovprečne delovne napore upravičiti že z
dejstvom, da tokrat delovni ljudje delajo zase in ne za druge. Kar je bila v
kapitalizmu po šolski marksistični razlagi (hiper)eksploatacija, tj. prisva-
janje rezultatov presežnega dela po manjšini kapitalistov, naj bi bilo tok-
rat prizadevanje za skupno in tudi posameznikovo dobro. Sabine Rutar v
svoji študiji socialistične izgradnje v Jugoslaviji iz tega dejstva potegne
radikalni zaključek, da je dejanska eksploatacija, ki se v osnovi ni razliko-
vala od kapitalističnih vzorcev, na retorični ravni pridobila videz samo-
eksploatacije, najrazvidnejše v govoru o »herojih dela,« od katerih se je
pričakovalo junaško odpovedovanje v imenu izgradnje socializma (2020,
391).
Vsekakor ni šlo za prazno govoričenje. Retorika je namreč imela
trdno institucionalno podlago. Ker je bila obljubljena blaginja še stvar
vsaj nekoliko oddaljene prihodnosti, je bilo treba v delovni proces uvesti
tudi nekatere dodatne oblike organizacije, neznačilne za kapitalizem, ki
so sistematično spodbujale in ideološko upravičevale nadpovprečno de-
51
hkrati tudi predstavniki delavcev, kakorkoli se že to predstavništvo
udejanja v volilnih procedurah in/ali ideologijah.
Čeprav je imel Kerševan pred očmi predvsem umirajoče delavsko sa-
moupravljanje 80. let, so bile enake poteze razvidne tudi v gospodarskem
sistemu prvega povojnega obdobja. Proizvajalna sredstva, nad katerimi
je imela v povojnem obdobju roko država, so bila po ustavi »občeljudska
imovina« (Ustava Ljudske republike Slovenije 1947, 13. čl.), s katero je v ime-
nu vsega ljudstva upravljala omenjena (državna) birokracija. »Mandat« bi-
rokracije, izbojevan v socialistični revoluciji, je temeljil na obljubi, da bo
novi tip upravljanja/lastništva s temi produkcijskimi sredstvi prinesel
blaginjo delovnim ljudem. Cilj vseh megalomanskih gospodarskih pro-
jektov tistega časa je bil namreč dvig dežele iz zaostalosti, temu pa naj bi
nujno sledil, v skladu z interesi delavskega razreda, tudi kulturno-mate-
rialni napredek. »Izvedba našega plana pomeni izpolnitev dolžnosti, ki jo
imamo do sebe, do slovenskega naroda, pomeni izpolnitev obveznosti do
jugoslovanskih narodov, je jamstvo varnosti, dviga blagostanja in kultur-
nega napredka,« je dejal Miha Marinko ob sprejetju prvega republiškega
petletnega plana (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka
na zasedanju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predlo-
ga o petletnem planu LRS« 1947, 1). »Občeljudska imovina« produkcijskih
sredstev pa je zahtevala še večje obremenitve delovnih ljudi kot privatna
kapitalistična lastnina, kajti predpostavka ljudske oblasti in njene biro-
kracije je bila, da je mogoče nadpovprečne delovne napore upravičiti že z
dejstvom, da tokrat delovni ljudje delajo zase in ne za druge. Kar je bila v
kapitalizmu po šolski marksistični razlagi (hiper)eksploatacija, tj. prisva-
janje rezultatov presežnega dela po manjšini kapitalistov, naj bi bilo tok-
rat prizadevanje za skupno in tudi posameznikovo dobro. Sabine Rutar v
svoji študiji socialistične izgradnje v Jugoslaviji iz tega dejstva potegne
radikalni zaključek, da je dejanska eksploatacija, ki se v osnovi ni razliko-
vala od kapitalističnih vzorcev, na retorični ravni pridobila videz samo-
eksploatacije, najrazvidnejše v govoru o »herojih dela,« od katerih se je
pričakovalo junaško odpovedovanje v imenu izgradnje socializma (2020,
391).
Vsekakor ni šlo za prazno govoričenje. Retorika je namreč imela
trdno institucionalno podlago. Ker je bila obljubljena blaginja še stvar
vsaj nekoliko oddaljene prihodnosti, je bilo treba v delovni proces uvesti
tudi nekatere dodatne oblike organizacije, neznačilne za kapitalizem, ki
so sistematično spodbujale in ideološko upravičevale nadpovprečno de-
51
