Page 50 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
kmet, pol proletarec
ustanoviti svojo lastno gostilno (ZAL, 31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in
gospodarska analiza področja KLO Ig pri Ljubljani, 1952. Priloga: Poročilo
o pregledu zakupnega gostišča pri J. A, Ig, 1. april 1952; gl. tudi Piškurić
2019b, 320–321). Prav mogoče je, da je podobna usoda doletela tudi neka-
tere druge podjetnike s seznama iz leta 1946, ki so tako kot gostilničar in
mesar z Iga kombinirali dohodke iz različnih dejavnosti, med katere je so-
dilo tudi kmetijstvo.
Nova oblast je po letu 1945 z različnim tempom in različnimi stra-
tegijami ter metodami vse bolj ožila prostor zasebnega – individualnega
(kapitalističnega) podjetništva. Tega je poskušala zamenjati z državnim
in kolektivnim (zadružnim) podjetništvom (Prinčič 1994b, 97–99; Ustava
Ljudske republike Slovenije 1947, 13. čl.). Toda kakšno podjetništvo je bilo
to?
Če na podjetništvo gledamo iz naslova razmerja med delom in kapi-
talom, potem lahko rečemo, da je bilo najmanj za prvo povojno obdobje
v Sloveniji/Jugoslaviji na splošno značilno, da je vlogo zasebnega kapita-
lista/kapitala prevzela država, tj. birokracija, z ministrstvi in s planski-
mi komisijami na vrhu ter z direktorji podjetij s poslovodnimi organi pod
njimi, vsi skupaj pa so bili povezani v komunistični stranki. Direktorji so
bili državni uslužbenci in kot taki po eni strani ne dosti drugačni od svo-
jih kolegov na kapitalističnem zahodu, ki so jih najemale delniške druž-
be. Enako kot v kapitalizmu so bili delavci tudi tukaj v najemnem (me-
zdnem) odnosu. Kot bomo videli v nadaljevanju, so se temu primerno
tudi obnašali (odklanjanje dela in norm oziroma fluktuacija ter konflik-
ti z upravami podjetij). Razvpita stavka rudarjev v Trbovljah leta 1958 je
predstavljala le vidnejšo in samozavestnejšo manifestacijo delavskega
nezadovoljstva, ki se je kazalo že dolga leta pred tem. Kljub temu so se so-
cialistični direktorji oziroma birokrati od svojih kolegov na zahodu moč-
no razlikovali najmanj po eni stvari, ki jo je dobro pojasnil sociolog Marko
Kerševan (1985, 1485):
[P]redstavniško – upravljalske strukture [se] tudi v vlogi funkcio-
narjev državnega (ali kolektivno – podjetniškega) kapitala ne mo-
rejo nikdar do kraja znebiti statusa »predstavnikov delavcev.« Svoje
kapitalske funkcije ne morejo opravljati brez mandata ali vsaj pris-
tanka delavcev samih, kakorkoli je ta pristanek formalen ali izsiljen.
Svojega mandata tudi ne morejo dobiti, ne da bi upoštevali tudi me-
zdne interese delavcev (ali vsaj verbalno pristali, da ga bodo upošte-
vali). Ne morejo biti funkcionarji družbenega kapitala, ne da bi bili
50
ustanoviti svojo lastno gostilno (ZAL, 31/9 OLO LJO, 28, 40, Politična in
gospodarska analiza področja KLO Ig pri Ljubljani, 1952. Priloga: Poročilo
o pregledu zakupnega gostišča pri J. A, Ig, 1. april 1952; gl. tudi Piškurić
2019b, 320–321). Prav mogoče je, da je podobna usoda doletela tudi neka-
tere druge podjetnike s seznama iz leta 1946, ki so tako kot gostilničar in
mesar z Iga kombinirali dohodke iz različnih dejavnosti, med katere je so-
dilo tudi kmetijstvo.
Nova oblast je po letu 1945 z različnim tempom in različnimi stra-
tegijami ter metodami vse bolj ožila prostor zasebnega – individualnega
(kapitalističnega) podjetništva. Tega je poskušala zamenjati z državnim
in kolektivnim (zadružnim) podjetništvom (Prinčič 1994b, 97–99; Ustava
Ljudske republike Slovenije 1947, 13. čl.). Toda kakšno podjetništvo je bilo
to?
Če na podjetništvo gledamo iz naslova razmerja med delom in kapi-
talom, potem lahko rečemo, da je bilo najmanj za prvo povojno obdobje
v Sloveniji/Jugoslaviji na splošno značilno, da je vlogo zasebnega kapita-
lista/kapitala prevzela država, tj. birokracija, z ministrstvi in s planski-
mi komisijami na vrhu ter z direktorji podjetij s poslovodnimi organi pod
njimi, vsi skupaj pa so bili povezani v komunistični stranki. Direktorji so
bili državni uslužbenci in kot taki po eni strani ne dosti drugačni od svo-
jih kolegov na kapitalističnem zahodu, ki so jih najemale delniške druž-
be. Enako kot v kapitalizmu so bili delavci tudi tukaj v najemnem (me-
zdnem) odnosu. Kot bomo videli v nadaljevanju, so se temu primerno
tudi obnašali (odklanjanje dela in norm oziroma fluktuacija ter konflik-
ti z upravami podjetij). Razvpita stavka rudarjev v Trbovljah leta 1958 je
predstavljala le vidnejšo in samozavestnejšo manifestacijo delavskega
nezadovoljstva, ki se je kazalo že dolga leta pred tem. Kljub temu so se so-
cialistični direktorji oziroma birokrati od svojih kolegov na zahodu moč-
no razlikovali najmanj po eni stvari, ki jo je dobro pojasnil sociolog Marko
Kerševan (1985, 1485):
[P]redstavniško – upravljalske strukture [se] tudi v vlogi funkcio-
narjev državnega (ali kolektivno – podjetniškega) kapitala ne mo-
rejo nikdar do kraja znebiti statusa »predstavnikov delavcev.« Svoje
kapitalske funkcije ne morejo opravljati brez mandata ali vsaj pris-
tanka delavcev samih, kakorkoli je ta pristanek formalen ali izsiljen.
Svojega mandata tudi ne morejo dobiti, ne da bi upoštevali tudi me-
zdne interese delavcev (ali vsaj verbalno pristali, da ga bodo upošte-
vali). Ne morejo biti funkcionarji družbenega kapitala, ne da bi bili
50
