Page 49 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
Rdeče klasje
tevane kvote pridelkov. V tem primeru so jim grozile tudi hude kazni.
Hlapci in dekle sicer niso popolnoma izginili iz slovenskega podeželja. V
Slovenskem poročevalcu so se npr. precej zgroženo spraševali, »zakaj ima
n.pr. neki predsednik krajevnega ljudskega odbora ali pa predsednik za-
druge še vedno po dva hlapca ali po več dekel« (»Premalo delovne sile in
preveč« 1949, 1). Po ustavi FLRJ in LRS iz leta 1947 sta bili sicer zajamče-
ni zasebna lastnina in zasebna podjetnost v gospodarstvu. Hkrati pa je
bilo tudi zapisano, da nihče ne sme uporabljati pravice zasebne lastnine v
škodo ljudski skupnosti. In nazadnje, zasebna lastnina se sme omejiti ali
razlastiti, če to zahteva splošna korist, toda le na podlagi zakona (Ustava
Ljudske republike Slovenije 1947, 17. čl.). Tako so bili po vojni sprejeti števil-
ni zakoni, ki so jih spremljali valovi nacionalizacije, najprej v letih 1945–
1946 v času patriotične nacionalizacije industrije, ki je bila prej v lasti tuj-
cev, potem 1946–1948, ko so nacionalizirali preostala velika podjetja, in
za mojo problematiko še relevantne nacionalizacije v letih 1948–1950, ko
so bila podržavljena manjša podjetja (Prinčič 1994a).
Za ruralne podjetnike, kot so bili trgovci, gostilničarji in mesarji, se
je življenje še zlasti spremenilo v letih 1947–1948, ko so njihove lokale na-
cionalizirali ali pa jim niso dali soglasja za nadaljnje obratovanje. Leta
1948 so v Sloveniji zasebne trgovine predstavljale le dober 1 % od vseh. Že
pred tem je bilo poslovanje zasebnih trgovin in mesarij zelo omejeno, saj
so že od jeseni 1947 lahko delili le racionirano blago (Prinčič 1994b, 102–
103). Nemalo težav so imeli tudi majhni zasebni gostilničarji. Po letu 1947
so lahko privatniki opravljali gostilniško dejavnost preko zakupa, ki jim
ga je odobril in tudi preklical KLO. Tak je primer gostilničarja A. J. z Iga,
ki se je s to obrtjo pričel ukvarjati že leta 1923. Potem pa je prišla vojna,
zanj pa tudi internacija, po njej pa skrivanje v Ljubljani do osvoboditve.
Zasebno gostilniško dejavnost je A. J. obnovil leta 1945 in jo opravljal do
leta 1947, hkrati pa je posedoval še 5 ha zemlje. Prav njega najdemo tudi
na seznamu »nekmetov,« ki so jim v agrarni reformi vzeli presežek poses-
tev, natančneje 5,2 ha obdelovalne zemlje in 1,5 ha gozda. Ker je imel leta
1952 še 5 ha zemlje, pomeni, da je njegovo premoženje do agrarne refor-
me obsegalo okoli 12 ha. Na seznamu »nekmetov« je bil A. J. sicer zabele-
žen kot mesar, a iz partijskega poročila iz leta 1952 za Ig izvemo, da je bil
tudi gostilničar. Kaj je poleg kmetovanja počel v letih 1947 in 1950, ni jas-
no, prav tako ne, do kdaj je imel mesarijo. Je pa leta 1950 sklenil zakupno
pogodbo s KLO Ig za gostilno. Vse kaže, da mu je leta 1952 niso podaljša-
li, saj so ocenili, da je njegov lokal v slabem stanju, KLO pa je nameraval
49
tevane kvote pridelkov. V tem primeru so jim grozile tudi hude kazni.
Hlapci in dekle sicer niso popolnoma izginili iz slovenskega podeželja. V
Slovenskem poročevalcu so se npr. precej zgroženo spraševali, »zakaj ima
n.pr. neki predsednik krajevnega ljudskega odbora ali pa predsednik za-
druge še vedno po dva hlapca ali po več dekel« (»Premalo delovne sile in
preveč« 1949, 1). Po ustavi FLRJ in LRS iz leta 1947 sta bili sicer zajamče-
ni zasebna lastnina in zasebna podjetnost v gospodarstvu. Hkrati pa je
bilo tudi zapisano, da nihče ne sme uporabljati pravice zasebne lastnine v
škodo ljudski skupnosti. In nazadnje, zasebna lastnina se sme omejiti ali
razlastiti, če to zahteva splošna korist, toda le na podlagi zakona (Ustava
Ljudske republike Slovenije 1947, 17. čl.). Tako so bili po vojni sprejeti števil-
ni zakoni, ki so jih spremljali valovi nacionalizacije, najprej v letih 1945–
1946 v času patriotične nacionalizacije industrije, ki je bila prej v lasti tuj-
cev, potem 1946–1948, ko so nacionalizirali preostala velika podjetja, in
za mojo problematiko še relevantne nacionalizacije v letih 1948–1950, ko
so bila podržavljena manjša podjetja (Prinčič 1994a).
Za ruralne podjetnike, kot so bili trgovci, gostilničarji in mesarji, se
je življenje še zlasti spremenilo v letih 1947–1948, ko so njihove lokale na-
cionalizirali ali pa jim niso dali soglasja za nadaljnje obratovanje. Leta
1948 so v Sloveniji zasebne trgovine predstavljale le dober 1 % od vseh. Že
pred tem je bilo poslovanje zasebnih trgovin in mesarij zelo omejeno, saj
so že od jeseni 1947 lahko delili le racionirano blago (Prinčič 1994b, 102–
103). Nemalo težav so imeli tudi majhni zasebni gostilničarji. Po letu 1947
so lahko privatniki opravljali gostilniško dejavnost preko zakupa, ki jim
ga je odobril in tudi preklical KLO. Tak je primer gostilničarja A. J. z Iga,
ki se je s to obrtjo pričel ukvarjati že leta 1923. Potem pa je prišla vojna,
zanj pa tudi internacija, po njej pa skrivanje v Ljubljani do osvoboditve.
Zasebno gostilniško dejavnost je A. J. obnovil leta 1945 in jo opravljal do
leta 1947, hkrati pa je posedoval še 5 ha zemlje. Prav njega najdemo tudi
na seznamu »nekmetov,« ki so jim v agrarni reformi vzeli presežek poses-
tev, natančneje 5,2 ha obdelovalne zemlje in 1,5 ha gozda. Ker je imel leta
1952 še 5 ha zemlje, pomeni, da je njegovo premoženje do agrarne refor-
me obsegalo okoli 12 ha. Na seznamu »nekmetov« je bil A. J. sicer zabele-
žen kot mesar, a iz partijskega poročila iz leta 1952 za Ig izvemo, da je bil
tudi gostilničar. Kaj je poleg kmetovanja počel v letih 1947 in 1950, ni jas-
no, prav tako ne, do kdaj je imel mesarijo. Je pa leta 1950 sklenil zakupno
pogodbo s KLO Ig za gostilno. Vse kaže, da mu je leta 1952 niso podaljša-
li, saj so ocenili, da je njegov lokal v slabem stanju, KLO pa je nameraval
49
