Page 48 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 48
kmet, pol proletarec
bili v tem času zmes pragmatizma, aktivizma – heroizma iz vojnih časov,
idealizma z nerealnimi pričakovanji, reduciranja politike na ekstenziv-
no vključevanje kar največjega možnega števila ljudi v družbene in gospo-
darske aktivnosti, kjer pa so slednji lahko odločali le o praktičnih, ne pa
tudi o pravih političnih vprašanjih, ter tudi zelo hude politične represije.
Na splošno lahko torej domnevamo, da se je kmečkim podjetnikom
iz okolice Ljubljane življenje bistveno spremenilo že v letih pred vojno, po-
tem pa so v letih 1945–1947 doživeli pretres z agrarno reformo, ko so bili
(mnogi sicer z odškodnino) razlaščeni za velik delež obdelovalne zemlje
in gozdov. V primeru, da so do takrat zaposlovali delovno silo, in v koli-
kor so jo tudi po razlastitvi še potrebovali, so se poslej vse pogosteje so-
očali z njenim pomanjkanjem. Če je bilo leta 1931 v Dravski banovini z
1,1 milijona prebivalcev nič manj kot 81.550 hlapcev, dekel in dninarjev
(Levstik 1964b, 6), je ta populacija po vojni v kmetijstvu pričela kopneti.
Eno partijsko poročilo je za leto 1949 npr. navajalo pomanjkanje prav te
delovne sile v Ljubljanski oblasti, ki je bila sicer bistveno širša od ljubljan-
skega okraja (Čoh Kladnik 2012, Analiza kmečke komisije pri CK KPS, 23.
november 1949, 163). Med letoma 1931 in 1948 se je kmečka populacija na
ozemlju LRS skrčila za 110.533 oseb, kar je bila tudi posledica druge sve-
tovne vojne. Do leta 1949 pa je kar 250.000 ljudi opustilo kmetovanje kot
glavno zaposlitev. Poljedelska gostota se je v LRS zaradi vojne in industri-
alizacije takrat močno zmanjšala, kajti leta 1953 je v skupnem povprečju
na 100 ha obdelovalne zemlje prišlo 106,5 kmečkega prebivalca, medtem
ko ga je na isto površino zemlje v predvojnem obdobju prišlo 190,6, zaradi
česar je bila kmetijska prenaseljenost v Dravski banovini med najvišjimi v
Evropi. Kljub temu do leta 1953 problem agrarne prenaseljenosti v LRS še
ni bil odpravljen. Obstajale pa so tudi velike regionalne razlike. V okolici
večjih industrijskih središč je bila gostota kmečkega prebivalstva 75 ljudi
na 100 ha, medtem ko je bila v vzhodnih delih Slovenije in Dolenjske med
100 in 125, v Halozah, Beli Krajini in celo v okolici Maribora nad 125, v go-
riškem okraju pa je bila celo med 150 in 200 ljudi na 100 ha (Čepič 1991, 86,
90–91 in 94). To pomeni, da težave s pomanjkanjem delovne sile v kmetij-
stvu niso bilo povsod enake. Poleg tega je bilo za novo oblast zasebno na-
jemanje delovne sile v tistih letih še ideološko nesprejemljivo (Veselinov
1987, 31), kar je v času kampanje za kolektivizacijo in številnih pritiskov,
ki so z njo nastopili, v letu 1949 v praksi še dodatno ožilo privatni trg dela.
To je bilo za večje posestnike, zlasti tiste z nad 5 ali celo 10 ha zemlje, zelo
težavno, ker so v sistemu obveznega odkupa marsikje teže dohajali zah-
48
bili v tem času zmes pragmatizma, aktivizma – heroizma iz vojnih časov,
idealizma z nerealnimi pričakovanji, reduciranja politike na ekstenziv-
no vključevanje kar največjega možnega števila ljudi v družbene in gospo-
darske aktivnosti, kjer pa so slednji lahko odločali le o praktičnih, ne pa
tudi o pravih političnih vprašanjih, ter tudi zelo hude politične represije.
Na splošno lahko torej domnevamo, da se je kmečkim podjetnikom
iz okolice Ljubljane življenje bistveno spremenilo že v letih pred vojno, po-
tem pa so v letih 1945–1947 doživeli pretres z agrarno reformo, ko so bili
(mnogi sicer z odškodnino) razlaščeni za velik delež obdelovalne zemlje
in gozdov. V primeru, da so do takrat zaposlovali delovno silo, in v koli-
kor so jo tudi po razlastitvi še potrebovali, so se poslej vse pogosteje so-
očali z njenim pomanjkanjem. Če je bilo leta 1931 v Dravski banovini z
1,1 milijona prebivalcev nič manj kot 81.550 hlapcev, dekel in dninarjev
(Levstik 1964b, 6), je ta populacija po vojni v kmetijstvu pričela kopneti.
Eno partijsko poročilo je za leto 1949 npr. navajalo pomanjkanje prav te
delovne sile v Ljubljanski oblasti, ki je bila sicer bistveno širša od ljubljan-
skega okraja (Čoh Kladnik 2012, Analiza kmečke komisije pri CK KPS, 23.
november 1949, 163). Med letoma 1931 in 1948 se je kmečka populacija na
ozemlju LRS skrčila za 110.533 oseb, kar je bila tudi posledica druge sve-
tovne vojne. Do leta 1949 pa je kar 250.000 ljudi opustilo kmetovanje kot
glavno zaposlitev. Poljedelska gostota se je v LRS zaradi vojne in industri-
alizacije takrat močno zmanjšala, kajti leta 1953 je v skupnem povprečju
na 100 ha obdelovalne zemlje prišlo 106,5 kmečkega prebivalca, medtem
ko ga je na isto površino zemlje v predvojnem obdobju prišlo 190,6, zaradi
česar je bila kmetijska prenaseljenost v Dravski banovini med najvišjimi v
Evropi. Kljub temu do leta 1953 problem agrarne prenaseljenosti v LRS še
ni bil odpravljen. Obstajale pa so tudi velike regionalne razlike. V okolici
večjih industrijskih središč je bila gostota kmečkega prebivalstva 75 ljudi
na 100 ha, medtem ko je bila v vzhodnih delih Slovenije in Dolenjske med
100 in 125, v Halozah, Beli Krajini in celo v okolici Maribora nad 125, v go-
riškem okraju pa je bila celo med 150 in 200 ljudi na 100 ha (Čepič 1991, 86,
90–91 in 94). To pomeni, da težave s pomanjkanjem delovne sile v kmetij-
stvu niso bilo povsod enake. Poleg tega je bilo za novo oblast zasebno na-
jemanje delovne sile v tistih letih še ideološko nesprejemljivo (Veselinov
1987, 31), kar je v času kampanje za kolektivizacijo in številnih pritiskov,
ki so z njo nastopili, v letu 1949 v praksi še dodatno ožilo privatni trg dela.
To je bilo za večje posestnike, zlasti tiste z nad 5 ali celo 10 ha zemlje, zelo
težavno, ker so v sistemu obveznega odkupa marsikje teže dohajali zah-
48
