Page 52 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 52
kmet, pol proletarec
lovno prizadevnost ter so kot take v praksi brisale razliko med delom in
političnim udejstvovanjem, na kar so na primeru Sovjetske zveze 30. let
že zdavnaj opozorili mnogi raziskovalci (npr. Gunder Frank 1957, 140–
141). Natančneje: delo samo je bilo pri teh oblikah neke vrste politični ak-
tivizem, pravzaprav podaljšanje narodnoosvobodilnega boja: delavci niso
delali samo zaradi mezde, temveč (idealno) tudi iz državljanske dolžnosti
oziroma politične zavesti. Te oblike so bile: prostovoljstvo (delovne briga-
de), udarništvo, novatorstvo, racionalizatorstvo in delovna tekmovanja.
V kasnejšem obdobju, po letu 1950, so dotične oblike, kot preživete oziro-
ma neučinkovite, nadomestili delavski sveti (samoupravljanje). Vse te ob-
like organiziranosti delovnega procesa, prevzete po vzorih iz Sovjetske
zveze, so izpostavljale dosežke individualnih in skupinskih delovnih pri-
zadevanj. Posamezniki in kolektivi so dobivali priznanja in denarne na-
grade. Take organizacijske oblike so poskušale nadomestiti tekmovanje
med posameznimi kapitalisti, ko so smetano vedno pobirali samo posa-
mezniki oziroma ozke skupine posameznikov, tukaj pa naj bi koristi uži-
vali delovni ljudje, izključno po njihovem delu in ne po moči, ki bi izha-
jala iz (zasebnega) lastništva nad produkcijskimi sredstvi (kapitala). In
sicer po načelu: »Kdor skupnosti ne daje, tudi nima pravice od nje zahte-
vati« (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka na zaseda-
nju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predloga o petle-
tnem planu LRS« 1947, 1).
Omenjene oblike organizacije delovnega procesa, zlasti novatorstvo
– konkretni predlogi delavcev za izboljšanje produkcijskega procesa, no-
vih izdelkov ipd., o katerih je na veliko pisalo takratno časopisje –, so
bile (vsaj v idealu) zoperstavljene načelom taylorističnega/fordistične-
ga upravljanja, značilnega za razvita kapitalistična gospodarstva tistega
časa (zlasti ZDA), po katerih so bili delavci načrtno izključeni iz sleher-
ne presoje o svojem delu (Bock 1987). Ob prebiranju časopisnih člankov
iz tistega časa, ki so pisali o tovrstnih delovnih dosežkih, se ni mogoče
izogniti vtisu, da je bila promocija dosežka kot taka najmanj toliko po-
membna kot dosežek sam, če ne še bolj. Individualni in kolektivni uspehi
so namreč pomenili afirmacijo ljudske oblasti ter njene politike izgradnje
socializma. Enostavno rečeno, šlo se je za dokazovanje, da nova revoluci-
onarna oblast uživa podporo (pristanek) delovnih množic.
Podjetnost v času socializma moramo razumeti v pravkar opisanem
kontekstu. V dokumentih tistega obdobja, od zakonskih besedil, časopi-
snih člankov do popularne kulture, namreč lahko zasledimo specifično
52
lovno prizadevnost ter so kot take v praksi brisale razliko med delom in
političnim udejstvovanjem, na kar so na primeru Sovjetske zveze 30. let
že zdavnaj opozorili mnogi raziskovalci (npr. Gunder Frank 1957, 140–
141). Natančneje: delo samo je bilo pri teh oblikah neke vrste politični ak-
tivizem, pravzaprav podaljšanje narodnoosvobodilnega boja: delavci niso
delali samo zaradi mezde, temveč (idealno) tudi iz državljanske dolžnosti
oziroma politične zavesti. Te oblike so bile: prostovoljstvo (delovne briga-
de), udarništvo, novatorstvo, racionalizatorstvo in delovna tekmovanja.
V kasnejšem obdobju, po letu 1950, so dotične oblike, kot preživete oziro-
ma neučinkovite, nadomestili delavski sveti (samoupravljanje). Vse te ob-
like organiziranosti delovnega procesa, prevzete po vzorih iz Sovjetske
zveze, so izpostavljale dosežke individualnih in skupinskih delovnih pri-
zadevanj. Posamezniki in kolektivi so dobivali priznanja in denarne na-
grade. Take organizacijske oblike so poskušale nadomestiti tekmovanje
med posameznimi kapitalisti, ko so smetano vedno pobirali samo posa-
mezniki oziroma ozke skupine posameznikov, tukaj pa naj bi koristi uži-
vali delovni ljudje, izključno po njihovem delu in ne po moči, ki bi izha-
jala iz (zasebnega) lastništva nad produkcijskimi sredstvi (kapitala). In
sicer po načelu: »Kdor skupnosti ne daje, tudi nima pravice od nje zahte-
vati« (»Govor predsednika vlade LR Slovenije, Mihe Marinka na zaseda-
nju Ljudske skupščine LRS ob predložitvi zakonskega predloga o petle-
tnem planu LRS« 1947, 1).
Omenjene oblike organizacije delovnega procesa, zlasti novatorstvo
– konkretni predlogi delavcev za izboljšanje produkcijskega procesa, no-
vih izdelkov ipd., o katerih je na veliko pisalo takratno časopisje –, so
bile (vsaj v idealu) zoperstavljene načelom taylorističnega/fordistične-
ga upravljanja, značilnega za razvita kapitalistična gospodarstva tistega
časa (zlasti ZDA), po katerih so bili delavci načrtno izključeni iz sleher-
ne presoje o svojem delu (Bock 1987). Ob prebiranju časopisnih člankov
iz tistega časa, ki so pisali o tovrstnih delovnih dosežkih, se ni mogoče
izogniti vtisu, da je bila promocija dosežka kot taka najmanj toliko po-
membna kot dosežek sam, če ne še bolj. Individualni in kolektivni uspehi
so namreč pomenili afirmacijo ljudske oblasti ter njene politike izgradnje
socializma. Enostavno rečeno, šlo se je za dokazovanje, da nova revoluci-
onarna oblast uživa podporo (pristanek) delovnih množic.
Podjetnost v času socializma moramo razumeti v pravkar opisanem
kontekstu. V dokumentih tistega obdobja, od zakonskih besedil, časopi-
snih člankov do popularne kulture, namreč lahko zasledimo specifično
52
