Page 53 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 53
Rdeče klasje
socialistično razumevanje podjetnosti. Na eni strani je šlo v glavnem za
skoraj vse aktivnosti in posameznikove lastnosti, ki so bile ljudem kot
vrednote oziroma ideali zelo dobro znane že dolgo pred revolucijo. Te
vrednote podjetnosti so bile: ambicioznost, samoiniciativnost, varčnost,
tekmovalnost, pogum, racionalnost, marljivost, prizadevnost, usmerje-
nost k dobičku oziroma širjenju donosne dejavnosti. Revolucija je v tem
pogledu zlasti spreminjala okolje, kjer naj bi se ta podjetnost realizirala –
skratka, ne več v zasebnem podjetju, ampak v državnem oziroma kolek-
tivnem (zadružnem) podjetju. Kmečko delovno zadružništvo je bilo tipi-
čen primer, kjer naj bi bivši zasebniki svojo podjetnost preprosto prenesli
v novo kolektivno podjetje. V Temeljnem zakonu o kmetijskih zadrugah
iz junija 1949 lahko, denimo, preberemo: »Delo se v zadrugi tako uredi,
da se na vseh delovnih mestih vzbuja, podžiga in razvija pri zadružnikih
lastna vzpodbuda in podjetnost, obenem pa osebna odgovornost za delo,
ki ga opravljajo« (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, 76. čl.).
Primere tovrstne podjetnosti je v času velikih kampanj za kolekti-
vizacijo iz dneva v dan objavljal Slovenski poročevalec. »Podjetni« so bili,
npr., kmetje iz vasi Čezsoča na Bovškem, ki so že leta 1945 ustanovili na-
bavno in prodajno zadrugo. Kasneje so si priskrbeli celo lasten mlin in
žago ter pričeli z gradnjo zadružnega doma. In pri tem se niso ustavili,
kajti spomladi 1949 so ustanovili obdelovalno zadrugo, h kateri je na za-
četku pristopilo sedem družin. Pošteno so se namučili s sadovnjakom in
načrtovali nabavo plemenskega bika, dveh volov, desetih prašičkov, 100
ovac in 200 piščancev. Za skupni hlev so dobili 300.000 din kredita. Nič
čudnega, da se jim je pridružil tudi največji kmet v vasi z 11 ha in števil-
no živino (»Čezsočani – graditelji socialistične vasi« 1949, 3). Podjetnost
je bila torej tukaj sinonim za kapitalizacijo in širjenje gospodarske dejav-
nosti. Angažirani pisci reportaž in komentarjev Slovenskega poročevalca
takrat niso zamudili nobene priložnosti, da bi bralstvo prepričali, da bo
tak način gospodarjenja kmetom prinesel ne samo višji standard, ampak
tudi olajšal njihovo življenje. Kajti delo naj bi s koncentracijo delovnih
sredstev, tem naj bi se slej ko prej pridružili še moderni kmetijski stroji,
postajalo vse manj mukotrpno: »[K]met zadružnik ne bo več suženj zem-
lje, kakor je bil nekoč zasebnik« (»Prvi kmetje zadružniki gredo na do-
pust« 1949). Toda uspehi in konkretni dokazi o izboljšanju kmečkega ži-
vljenjskega standarda so bili razmeroma redki. »Saj vemo, da letos še ne
bo bogastva pri nas,« je z zmernim optimizmom zavzdihnil predsednik
zadružne ekonomije pri Rovtah nad Vrhniko (»V Rovtah se poraja novo
53
socialistično razumevanje podjetnosti. Na eni strani je šlo v glavnem za
skoraj vse aktivnosti in posameznikove lastnosti, ki so bile ljudem kot
vrednote oziroma ideali zelo dobro znane že dolgo pred revolucijo. Te
vrednote podjetnosti so bile: ambicioznost, samoiniciativnost, varčnost,
tekmovalnost, pogum, racionalnost, marljivost, prizadevnost, usmerje-
nost k dobičku oziroma širjenju donosne dejavnosti. Revolucija je v tem
pogledu zlasti spreminjala okolje, kjer naj bi se ta podjetnost realizirala –
skratka, ne več v zasebnem podjetju, ampak v državnem oziroma kolek-
tivnem (zadružnem) podjetju. Kmečko delovno zadružništvo je bilo tipi-
čen primer, kjer naj bi bivši zasebniki svojo podjetnost preprosto prenesli
v novo kolektivno podjetje. V Temeljnem zakonu o kmetijskih zadrugah
iz junija 1949 lahko, denimo, preberemo: »Delo se v zadrugi tako uredi,
da se na vseh delovnih mestih vzbuja, podžiga in razvija pri zadružnikih
lastna vzpodbuda in podjetnost, obenem pa osebna odgovornost za delo,
ki ga opravljajo« (Temeljni zakon o kmetijskih zadrugah 1949, 76. čl.).
Primere tovrstne podjetnosti je v času velikih kampanj za kolekti-
vizacijo iz dneva v dan objavljal Slovenski poročevalec. »Podjetni« so bili,
npr., kmetje iz vasi Čezsoča na Bovškem, ki so že leta 1945 ustanovili na-
bavno in prodajno zadrugo. Kasneje so si priskrbeli celo lasten mlin in
žago ter pričeli z gradnjo zadružnega doma. In pri tem se niso ustavili,
kajti spomladi 1949 so ustanovili obdelovalno zadrugo, h kateri je na za-
četku pristopilo sedem družin. Pošteno so se namučili s sadovnjakom in
načrtovali nabavo plemenskega bika, dveh volov, desetih prašičkov, 100
ovac in 200 piščancev. Za skupni hlev so dobili 300.000 din kredita. Nič
čudnega, da se jim je pridružil tudi največji kmet v vasi z 11 ha in števil-
no živino (»Čezsočani – graditelji socialistične vasi« 1949, 3). Podjetnost
je bila torej tukaj sinonim za kapitalizacijo in širjenje gospodarske dejav-
nosti. Angažirani pisci reportaž in komentarjev Slovenskega poročevalca
takrat niso zamudili nobene priložnosti, da bi bralstvo prepričali, da bo
tak način gospodarjenja kmetom prinesel ne samo višji standard, ampak
tudi olajšal njihovo življenje. Kajti delo naj bi s koncentracijo delovnih
sredstev, tem naj bi se slej ko prej pridružili še moderni kmetijski stroji,
postajalo vse manj mukotrpno: »[K]met zadružnik ne bo več suženj zem-
lje, kakor je bil nekoč zasebnik« (»Prvi kmetje zadružniki gredo na do-
pust« 1949). Toda uspehi in konkretni dokazi o izboljšanju kmečkega ži-
vljenjskega standarda so bili razmeroma redki. »Saj vemo, da letos še ne
bo bogastva pri nas,« je z zmernim optimizmom zavzdihnil predsednik
zadružne ekonomije pri Rovtah nad Vrhniko (»V Rovtah se poraja novo
53
