Page 55 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
Rdeče klasje
Množične delovne akcije, malo prej omenjene delovne/frontne bri-
gade ali pa preprosto ad hoc skupine delavcev iz raznih tovarn, ki jih je or-
ganizirala Osvobodilna fronta in druge organizacije, za njimi pa je stala
KPS, so bile ena stran teh prizadevanj. Take brigade in skupine so bile pos-
lane na podeželje, kjer so pomagale pri vseh mogočih projektih, celo pri
kmečkih opravilih, ko so bili kmetje kot brigadirji poslani na sekanje lesa.
Nemalokrat so tudi pomagali novoustanovljenim zadrugam. Drobnemu
kmečkemu kolektivu, ekonomiji treh gospodinjstev pri Rovtah so delavci
z Vrhnike pomagali pri popravilih orodja in obutve, aktivistke AFŽ pa še
pri delu, vse skupaj v sosledju, kot ga lahko preberemo v Levstikovi pove-
sti Kdo je napravil Vidku srajčico (»V Rovtah se poraja novo življenje« 1949,
2).
Tukaj se vsiljuje vprašanje resnične prostovoljnosti in entuziazma
teh delovnih brigad. Spomini ljudi iz okolice Ljubljane na tisti in tudi ne-
koliko kasnejši čas tako delo hudomušno poimenujejo tudi kot »prosto-
voljni mus« (Piškurić 2019a, 326). Delovne brigade v tistem času seveda
še zdaleč niso bile namenjene samo kot podpora podeželju, ampak so bile
tudi sredstvo za mobilizacijo delovne sile iz podeželja v skladu s potreba-
mi prvega petletnega plana. Konec leta 1948 so prav v ta namen organi-
zirali tudi t. i. »posebne brigade,« ki so se od do tedanjih »prostovoljnih
delovnih brigad« razlikovale po tem, da naj bi bili njihovi člani plačani
(Prinčič 1997, 38). V praksi je to slej ko prej pomenilo le specifično obliko
zaposlovanja, ki je bila mnogo bližje vojaškemu vpoklicu kot običajnem
povpraševanju po delovni sili, kot so ga bili ljudje dotlej vajeni. Iz partij-
skih poročil tistega časa je sicer pogosto nemogoče ugotoviti, za kakšno
obliko brigade je pri posameznih primerih šlo. Govorijo pa ta poročila
tudi o tem, da so ljudje brigadno delo včasih samovoljno zapuščali. Primer
iz okolice Ljubljane leta 1950: »Brigada Franca Popita je pričela z delom 7.
maja s 70 brigadirji, od katerih je samovoljno 25 zapustilo delo« (AS, 1589/
III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 14. junij 1950, 3). V sosednjem
okraju Grosuplje so v podobnem času aktivisti pri mobilizaciji delovne
sile za »frontne brigade« delali »grobe napake,« saj so s samokresom stre-
ljali pod oknom kmetu, ki ni prišel na sestanek ob določenem času. »Radi
tega je nastalo v vasi med ljudmi veliko razburjenje, kateri so se sestanka
tudi hitro udeležili.« O podobnem primeru so poročali tudi v Ambrusu.
Prostovoljno železniško brigado, ki je spomladi 1950 delala v rudniku v
Hrastniku, je hotela uprava rudnika »z administrativnim potom prisili-
ti,« da bi se brigadirji vključili kot stalna delovna sila. »Med delavci vlada
55
Množične delovne akcije, malo prej omenjene delovne/frontne bri-
gade ali pa preprosto ad hoc skupine delavcev iz raznih tovarn, ki jih je or-
ganizirala Osvobodilna fronta in druge organizacije, za njimi pa je stala
KPS, so bile ena stran teh prizadevanj. Take brigade in skupine so bile pos-
lane na podeželje, kjer so pomagale pri vseh mogočih projektih, celo pri
kmečkih opravilih, ko so bili kmetje kot brigadirji poslani na sekanje lesa.
Nemalokrat so tudi pomagali novoustanovljenim zadrugam. Drobnemu
kmečkemu kolektivu, ekonomiji treh gospodinjstev pri Rovtah so delavci
z Vrhnike pomagali pri popravilih orodja in obutve, aktivistke AFŽ pa še
pri delu, vse skupaj v sosledju, kot ga lahko preberemo v Levstikovi pove-
sti Kdo je napravil Vidku srajčico (»V Rovtah se poraja novo življenje« 1949,
2).
Tukaj se vsiljuje vprašanje resnične prostovoljnosti in entuziazma
teh delovnih brigad. Spomini ljudi iz okolice Ljubljane na tisti in tudi ne-
koliko kasnejši čas tako delo hudomušno poimenujejo tudi kot »prosto-
voljni mus« (Piškurić 2019a, 326). Delovne brigade v tistem času seveda
še zdaleč niso bile namenjene samo kot podpora podeželju, ampak so bile
tudi sredstvo za mobilizacijo delovne sile iz podeželja v skladu s potreba-
mi prvega petletnega plana. Konec leta 1948 so prav v ta namen organi-
zirali tudi t. i. »posebne brigade,« ki so se od do tedanjih »prostovoljnih
delovnih brigad« razlikovale po tem, da naj bi bili njihovi člani plačani
(Prinčič 1997, 38). V praksi je to slej ko prej pomenilo le specifično obliko
zaposlovanja, ki je bila mnogo bližje vojaškemu vpoklicu kot običajnem
povpraševanju po delovni sili, kot so ga bili ljudje dotlej vajeni. Iz partij-
skih poročil tistega časa je sicer pogosto nemogoče ugotoviti, za kakšno
obliko brigade je pri posameznih primerih šlo. Govorijo pa ta poročila
tudi o tem, da so ljudje brigadno delo včasih samovoljno zapuščali. Primer
iz okolice Ljubljane leta 1950: »Brigada Franca Popita je pričela z delom 7.
maja s 70 brigadirji, od katerih je samovoljno 25 zapustilo delo« (AS, 1589/
III CK ZKS, 43, 1454, Dnevne informacije, 14. junij 1950, 3). V sosednjem
okraju Grosuplje so v podobnem času aktivisti pri mobilizaciji delovne
sile za »frontne brigade« delali »grobe napake,« saj so s samokresom stre-
ljali pod oknom kmetu, ki ni prišel na sestanek ob določenem času. »Radi
tega je nastalo v vasi med ljudmi veliko razburjenje, kateri so se sestanka
tudi hitro udeležili.« O podobnem primeru so poročali tudi v Ambrusu.
Prostovoljno železniško brigado, ki je spomladi 1950 delala v rudniku v
Hrastniku, je hotela uprava rudnika »z administrativnim potom prisili-
ti,« da bi se brigadirji vključili kot stalna delovna sila. »Med delavci vlada
55
