Page 116 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 116
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
čenja Jazbečeva podjetniška pot navzdol, čeprav je še vedno ohranil po-
membno mesto med tržaškimi ladjarji.
Bolj kakor zaradi neposredne udeležbe pri nakupu in izkoriščanju
nekaterih ladij so Miklavčiči pomembni zaradi drugih poslov, ki so se jih
lotevali. Tu nas Miklavčiči zanimajo samo kot družabniki drugih trža-
ških ladjarjev. Leta 1891 sta brata Ivan in Jožef Miklavčič kupila vsak po
en karat na parniku »San Giusto« (2.009 ton). Parnik je leta 1893 odku-
pil Tržaški tehnični zavod (Stabilimento tecnico triestino). Enak delež
je imel Ivan Miklavčič na parniku »San Rocco« (2.015 ton). Ladjo je leta
1891 kupila pisana družba hrvaških, italijanskih in nemških ladjarjev,
(Dubokovič, Skopinič, Kozulič, Tarabocchia, Sanguinetti, Tommasini,
Schussler, Hutterott, baron Aber-Glanstatten itd.). Edina Slovenca med
njimi sta bila brata Miklavčiča. Glede na to, da je Jožef Miklavčič kupil 3
karate (več kot on jih je imela samo Emma Tarabocchia), se zdi, da je bil
med pobudniki za ta nakup. Ladjo je družba prodala leta 1898.
Deleže na parniku »Dorotea« so imeli vsi trije Miklavčiči. Ladja je
imela 1.545 ton nosilnosti. Od leta 1892, ko se je pojavila v tržaškem pri-
stanišču, do leta 1898, ko je bila prodana, je bil po en karat last Emilije in
Jožefa Miklavčiča, Ivan pa je imel en in tričetrt karata. Enaka je bila nji-
hova udeležba pri parniku »Grazia« (1.578 ton), ki so jo kupili leta 1898,
prodali pa leta 1899. Na že omenjenem parniku »Sava« je bil delež Jožefa
Miklavčiča štiri karate. Brata pa sta tudi pri parniku »Isonzo« imela po
dva karata. Naj omenim še, da je bil Ivan Miklavčič med leti 1893 in 1898
lastnik tretjine parnika »Drina« (759 ton). Dalje je imel od leta 1895 do
1899 en karat na parni ladji »Godolphin« (1.558 ton).
Kaj je privedlo brate Miklavčiče, da so v letih 1898 in 1899 proda-
li vse svoje deleže na ladjah, ni znano. Da ni šlo za stečaj, dokazuje dej-
stvo, da srečamo Jožefa Miklavčiča v Trstu tudi kasneje in da ga leto-
pisi še vedno omenjajo med ladjarji in to na zelo uglednih položajih. Za
Ivana Miklavčiča je gotovo, da se je izselil na Angleško, kjer se je še ved-
no ukvarjal s pomorskimi posli. Edino Emilije Miklavčič letopisi ne ome-
njajo več.
Preden preidemo k poglavitni osebnosti slovenskega ladjarstva v
Trstu te dobe, naj omenim še Valentina Dolenca. Rojen je bil v Piranu,
od koder je odšel v trgovsko mornarico. Srečamo ga v Pulju in v Malem
Lošinju, kjer je bil dolga leta predstavnik avstrijske pomorske zavaroval-
ne družbe »Bureau Veritas« in pomorske vlade. Dolenc je leta 1891 ku-
pil pet osmin karata na ladji »A. F. Cosulich« (1.823 ton) in s tem postal
116
čenja Jazbečeva podjetniška pot navzdol, čeprav je še vedno ohranil po-
membno mesto med tržaškimi ladjarji.
Bolj kakor zaradi neposredne udeležbe pri nakupu in izkoriščanju
nekaterih ladij so Miklavčiči pomembni zaradi drugih poslov, ki so se jih
lotevali. Tu nas Miklavčiči zanimajo samo kot družabniki drugih trža-
ških ladjarjev. Leta 1891 sta brata Ivan in Jožef Miklavčič kupila vsak po
en karat na parniku »San Giusto« (2.009 ton). Parnik je leta 1893 odku-
pil Tržaški tehnični zavod (Stabilimento tecnico triestino). Enak delež
je imel Ivan Miklavčič na parniku »San Rocco« (2.015 ton). Ladjo je leta
1891 kupila pisana družba hrvaških, italijanskih in nemških ladjarjev,
(Dubokovič, Skopinič, Kozulič, Tarabocchia, Sanguinetti, Tommasini,
Schussler, Hutterott, baron Aber-Glanstatten itd.). Edina Slovenca med
njimi sta bila brata Miklavčiča. Glede na to, da je Jožef Miklavčič kupil 3
karate (več kot on jih je imela samo Emma Tarabocchia), se zdi, da je bil
med pobudniki za ta nakup. Ladjo je družba prodala leta 1898.
Deleže na parniku »Dorotea« so imeli vsi trije Miklavčiči. Ladja je
imela 1.545 ton nosilnosti. Od leta 1892, ko se je pojavila v tržaškem pri-
stanišču, do leta 1898, ko je bila prodana, je bil po en karat last Emilije in
Jožefa Miklavčiča, Ivan pa je imel en in tričetrt karata. Enaka je bila nji-
hova udeležba pri parniku »Grazia« (1.578 ton), ki so jo kupili leta 1898,
prodali pa leta 1899. Na že omenjenem parniku »Sava« je bil delež Jožefa
Miklavčiča štiri karate. Brata pa sta tudi pri parniku »Isonzo« imela po
dva karata. Naj omenim še, da je bil Ivan Miklavčič med leti 1893 in 1898
lastnik tretjine parnika »Drina« (759 ton). Dalje je imel od leta 1895 do
1899 en karat na parni ladji »Godolphin« (1.558 ton).
Kaj je privedlo brate Miklavčiče, da so v letih 1898 in 1899 proda-
li vse svoje deleže na ladjah, ni znano. Da ni šlo za stečaj, dokazuje dej-
stvo, da srečamo Jožefa Miklavčiča v Trstu tudi kasneje in da ga leto-
pisi še vedno omenjajo med ladjarji in to na zelo uglednih položajih. Za
Ivana Miklavčiča je gotovo, da se je izselil na Angleško, kjer se je še ved-
no ukvarjal s pomorskimi posli. Edino Emilije Miklavčič letopisi ne ome-
njajo več.
Preden preidemo k poglavitni osebnosti slovenskega ladjarstva v
Trstu te dobe, naj omenim še Valentina Dolenca. Rojen je bil v Piranu,
od koder je odšel v trgovsko mornarico. Srečamo ga v Pulju in v Malem
Lošinju, kjer je bil dolga leta predstavnik avstrijske pomorske zavaroval-
ne družbe »Bureau Veritas« in pomorske vlade. Dolenc je leta 1891 ku-
pil pet osmin karata na ladji »A. F. Cosulich« (1.823 ton) in s tem postal
116
