Page 115 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 115
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
Še redkejši so bili tisti, ki so imeli toliko delnic, da so mogli nadzirati de-
lovanje družb. Zato je bilo ladjarstvo v tem času ekonomsko tvegano za
vse, ki niso imeli veliko kapitala. Izven velikih ladjarskih družb pa je lah-
ko tvegal tak posel le tisti, ki je vedel, kaj pomeni ladijski prostor in kako
je treba gospodariti z njim, da prinaša dobiček. Pripomniti pa je treba, da
je z dobrim gospodarjenjem tudi navidezno majhen kapital v prekoocean-
skih parnikih lahko prinašal večje dobičke kot močna udeležba pri naku-
pu in izkoriščanju velikih prekooceanskih jadrnic. Tako je bilo predvsem
zato, ker so parniki hitreje in ceneje prevažali veliko večji tovor. Hitrost
prevoza je postajala vedno važnejši dejavnik v pomorski trgovini. To je
moral ladjar upoštevati. Zaradi tega je bila vsaka, tudi najmanjša udelež-
ba pri nakupu, vzdrževanju in izkoriščanju parnika res tvegano dejanje,
vendar le, če so slabo gospodarili z ladijskim prostorom oziroma s prevo-
zno zmogljivostjo. Takšne tvegane gospodarnosti pa so se slovenski ka-
pitalisti bali. To so vzroki, da je upadalo število ljudi, ki so si upali vlaga-
ti svoj kapital v ladjarstvo.
Petnajst ladij in petnajst ladjarjev, to je bilanca slovenskega ladjar-
stva v tej skupini. Čeprav gre samo za dvajset let, je ta bilanca precej nega-
tivna, še posebno zato, ker dvomim, da bi nove raziskave bistveno pove-
čale tako število ladij kakor število ladjarjev. Toda ostanimo pri dejstvih!
V tej skupini in v tem času imamo samo dva slovenska ladjarja, ki sta bila
lastnika celotne ladje. Prvi je bil Karlo Stekina iz Gorice, ki je leta 1888
kupil parnik »Medea D.« z 819 tonami. Drugi – pomembnejši – je bil že
imenovani Henrik Angel Jazbec iz Trsta, ki je prodal parnik »Urio« (503
tone) in leta 1900 kupil parnik »Kate« z 2.224 tonami. S to ladjo je trgo-
val do leta 1905. Jazbec pa je vložil svoj kapital tudi v druge ladje. Tako
je leta 1895 kupil 3 karate na parniku »Sava« (1.128 ton), ki ga je skupi-
na hrvaških in italijanskih ladjarjev na pobudo Jožefa Miklavčiča kupi-
la v Angliji. Ladja je bila prodana leta 1898. Ista skupina ladjarjev (sestav
se je le malo spremenil) je leta 1895 kupila parnik »Isonzo« (1.832 ton).
Jazbečev delež je bil 2 karata. Obdržal ju je do leta 1899, ko je bila lad-
ja prodana. Prav tako je bil lastnik dveh karatov na parniku »Grignano«
(911 ton), ki jo je kupil s skupino hrvaških in italijanskih ladjarjev leta
1896. Na njegovo pobudo so ladjo leta 1898 prodali v Turčijo. Po vsem so-
deč je bil Jazbec človek, ki je znal tvegati in ki bi lahko postal eden od
pomembnejših tržaških ladjarjev svoje dobe. Žal ga je leta 1898 dolete-
la enaka nesreča kakor Jeleršiča. Umrl mu je edini sin. Po tej smrti se za-
115
Še redkejši so bili tisti, ki so imeli toliko delnic, da so mogli nadzirati de-
lovanje družb. Zato je bilo ladjarstvo v tem času ekonomsko tvegano za
vse, ki niso imeli veliko kapitala. Izven velikih ladjarskih družb pa je lah-
ko tvegal tak posel le tisti, ki je vedel, kaj pomeni ladijski prostor in kako
je treba gospodariti z njim, da prinaša dobiček. Pripomniti pa je treba, da
je z dobrim gospodarjenjem tudi navidezno majhen kapital v prekoocean-
skih parnikih lahko prinašal večje dobičke kot močna udeležba pri naku-
pu in izkoriščanju velikih prekooceanskih jadrnic. Tako je bilo predvsem
zato, ker so parniki hitreje in ceneje prevažali veliko večji tovor. Hitrost
prevoza je postajala vedno važnejši dejavnik v pomorski trgovini. To je
moral ladjar upoštevati. Zaradi tega je bila vsaka, tudi najmanjša udelež-
ba pri nakupu, vzdrževanju in izkoriščanju parnika res tvegano dejanje,
vendar le, če so slabo gospodarili z ladijskim prostorom oziroma s prevo-
zno zmogljivostjo. Takšne tvegane gospodarnosti pa so se slovenski ka-
pitalisti bali. To so vzroki, da je upadalo število ljudi, ki so si upali vlaga-
ti svoj kapital v ladjarstvo.
Petnajst ladij in petnajst ladjarjev, to je bilanca slovenskega ladjar-
stva v tej skupini. Čeprav gre samo za dvajset let, je ta bilanca precej nega-
tivna, še posebno zato, ker dvomim, da bi nove raziskave bistveno pove-
čale tako število ladij kakor število ladjarjev. Toda ostanimo pri dejstvih!
V tej skupini in v tem času imamo samo dva slovenska ladjarja, ki sta bila
lastnika celotne ladje. Prvi je bil Karlo Stekina iz Gorice, ki je leta 1888
kupil parnik »Medea D.« z 819 tonami. Drugi – pomembnejši – je bil že
imenovani Henrik Angel Jazbec iz Trsta, ki je prodal parnik »Urio« (503
tone) in leta 1900 kupil parnik »Kate« z 2.224 tonami. S to ladjo je trgo-
val do leta 1905. Jazbec pa je vložil svoj kapital tudi v druge ladje. Tako
je leta 1895 kupil 3 karate na parniku »Sava« (1.128 ton), ki ga je skupi-
na hrvaških in italijanskih ladjarjev na pobudo Jožefa Miklavčiča kupi-
la v Angliji. Ladja je bila prodana leta 1898. Ista skupina ladjarjev (sestav
se je le malo spremenil) je leta 1895 kupila parnik »Isonzo« (1.832 ton).
Jazbečev delež je bil 2 karata. Obdržal ju je do leta 1899, ko je bila lad-
ja prodana. Prav tako je bil lastnik dveh karatov na parniku »Grignano«
(911 ton), ki jo je kupil s skupino hrvaških in italijanskih ladjarjev leta
1896. Na njegovo pobudo so ladjo leta 1898 prodali v Turčijo. Po vsem so-
deč je bil Jazbec človek, ki je znal tvegati in ki bi lahko postal eden od
pomembnejših tržaških ladjarjev svoje dobe. Žal ga je leta 1898 dolete-
la enaka nesreča kakor Jeleršiča. Umrl mu je edini sin. Po tej smrti se za-
115
