Page 117 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 117
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
Kozuličev družabnik. Ladja je bila prodana leta 1899. Viri, ki jih poznam,
Dolenca od tedaj ne omenjajo več med ladjarji.
Tako smo prišli do Kornelija Gorupa. Že v nekem drugem spisu sem
poudaril, da bi bilo potrebno raziskati tudi njegove posle v tujini, ki jih
tržaški viri ne omenjajo. Tu naj povem, da je z desetimi drugimi ladjar-
ji dal leta 1898 zgraditi parnik »Triglav« (992 ton). Njegov delež na ladji
je bil 13 karatov. Ladjo je pred oblastmi in poslovnimi partnerji zastopal
Gorup sam. Prodal jo je leta 1907. Poslovni družabnik Kornelija Gorupa
pri imenovani ladji je bil tudi zagrebški Slovenec Avgust Pongrac, ki je
imel dva karata. Leta 1901 je stopil Gorup v poslovne stike s tržaško druž-
bo Mimbelli, ki je tedaj na Angleškem kupila parnik »Pečine« (2.296 ton).
Njegov delež je bil samo en karat. Gotovo pa je, da je prav Gorup priskr-
bel družbi Mimbelli še enajst družabnikov, ki so odkupili skupaj devet
karatov. Ti dve poslovni dejanji Kornelija Gorupa nista toliko pomembni,
da bi ga šteli za najvažnejšega slovenskega ladjarja v Trstu. Navajamo ju
le v ilustracijo, kako je posegel v ladjarsko življenje, kako se je, med dru-
gim, združil tudi z ladjarji posamezniki. To mu je bila le odskočna deska,
da je zlezel med ladjarske mogočnike Trsta. Istočasno in že nekoliko prej
kot Kornelij Gorup v Trstu je delovala skupina slovenskih ladjarjev na
Reki. Prvi med njimi je vsekakor Kornelijev oče Josip Gorup, ki je v po-
slovnem družabništvu z družbo Žigmunda Kopajtiča, pok. Antona, kupil
na Angleškem parnik »Rečina« (2.355 ton). Njegov delež na ladji sicer ni
bil velik, saj je bil samo tri karate, vendar je to le pomembno, ker je doslej
edini znani primer, da je Josip Gorup sodeloval v družbi z ladjarji posa-
mezniki. Skupaj z njim sta nastopala tudi Avgust Pongrac iz Zagreba in
Viktor Jenko z Brkinov, ki sta na »Rečini« imela vsak po en karat.
Druga ladja tako imenovane madžarske trgovske mornarice, ki ima
slovenske družabnike, je parnik »Indeficienter« (2.333 ton). Tudi tu ni
bil vložen večji kapital. Najpomembnejša slovenska lastnica je bila Ana
Valušnik z enim karatom, nato Julija Zupančič s četrtino karata, Anton
Valušnik in Lojze Jerovšek pa sta imela vsak po osmino karata. Ladjo so
najbrž kupili leta 1900. Do leta 1909 jo omenjajo kot last privatne družbe,
ki pa se leta 1909 preimenuje v družbo »Indificienter« in je bila do leta 1917
lastnica ladje enakega imena. Omenjeni štirje slovenski poslovni družab-
niki so bili ves čas člani družbe. Leta 1918 je ladja prešla v last družbe
»Oriente«, katere član je bil dr. Aleksander Gorup.
117
Kozuličev družabnik. Ladja je bila prodana leta 1899. Viri, ki jih poznam,
Dolenca od tedaj ne omenjajo več med ladjarji.
Tako smo prišli do Kornelija Gorupa. Že v nekem drugem spisu sem
poudaril, da bi bilo potrebno raziskati tudi njegove posle v tujini, ki jih
tržaški viri ne omenjajo. Tu naj povem, da je z desetimi drugimi ladjar-
ji dal leta 1898 zgraditi parnik »Triglav« (992 ton). Njegov delež na ladji
je bil 13 karatov. Ladjo je pred oblastmi in poslovnimi partnerji zastopal
Gorup sam. Prodal jo je leta 1907. Poslovni družabnik Kornelija Gorupa
pri imenovani ladji je bil tudi zagrebški Slovenec Avgust Pongrac, ki je
imel dva karata. Leta 1901 je stopil Gorup v poslovne stike s tržaško druž-
bo Mimbelli, ki je tedaj na Angleškem kupila parnik »Pečine« (2.296 ton).
Njegov delež je bil samo en karat. Gotovo pa je, da je prav Gorup priskr-
bel družbi Mimbelli še enajst družabnikov, ki so odkupili skupaj devet
karatov. Ti dve poslovni dejanji Kornelija Gorupa nista toliko pomembni,
da bi ga šteli za najvažnejšega slovenskega ladjarja v Trstu. Navajamo ju
le v ilustracijo, kako je posegel v ladjarsko življenje, kako se je, med dru-
gim, združil tudi z ladjarji posamezniki. To mu je bila le odskočna deska,
da je zlezel med ladjarske mogočnike Trsta. Istočasno in že nekoliko prej
kot Kornelij Gorup v Trstu je delovala skupina slovenskih ladjarjev na
Reki. Prvi med njimi je vsekakor Kornelijev oče Josip Gorup, ki je v po-
slovnem družabništvu z družbo Žigmunda Kopajtiča, pok. Antona, kupil
na Angleškem parnik »Rečina« (2.355 ton). Njegov delež na ladji sicer ni
bil velik, saj je bil samo tri karate, vendar je to le pomembno, ker je doslej
edini znani primer, da je Josip Gorup sodeloval v družbi z ladjarji posa-
mezniki. Skupaj z njim sta nastopala tudi Avgust Pongrac iz Zagreba in
Viktor Jenko z Brkinov, ki sta na »Rečini« imela vsak po en karat.
Druga ladja tako imenovane madžarske trgovske mornarice, ki ima
slovenske družabnike, je parnik »Indeficienter« (2.333 ton). Tudi tu ni
bil vložen večji kapital. Najpomembnejša slovenska lastnica je bila Ana
Valušnik z enim karatom, nato Julija Zupančič s četrtino karata, Anton
Valušnik in Lojze Jerovšek pa sta imela vsak po osmino karata. Ladjo so
najbrž kupili leta 1900. Do leta 1909 jo omenjajo kot last privatne družbe,
ki pa se leta 1909 preimenuje v družbo »Indificienter« in je bila do leta 1917
lastnica ladje enakega imena. Omenjeni štirje slovenski poslovni družab-
niki so bili ves čas člani družbe. Leta 1918 je ladja prešla v last družbe
»Oriente«, katere član je bil dr. Aleksander Gorup.
117
