Page 125 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 125
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
li le redki slovenski ladjarji. Razen Jožefa Mauserja, ki je poleg barkač in
objektov za dela v luki kupil deset parnikov male obalne plovbe, Krištofa
Kosovela in deloma Valentina Dolenca se noben slovenski lastnik lese-
ne trgovske ladje ni povzpel med lastnike parnikov in velikih železnih
jadrnic. Ladjarji druge skupine so – z omenjenimi izjemami – popolno-
ma novi ljudje. Prehoda iz prve v drugo skupino, kakor so ga naredili ve-
liki hrvaški ladjarji (Kozuliči, Tripkovići, Martinolići, Premude, Gojići in
drugi), pri Slovencih ni. Vzrokov za to je več. Predvsem so lastniki lese-
nih trgovskih jadrnic izšli v precejšnjem številu iz vrst kapitanov in dru-
gih oficirjev trgovske mornarice, ki so vložili v ladje svoje prihranke. Torej
se je te zvrsti ladjarstva lotilo le omejeno število kapitalistov. To pa nika-
kor ni bilo pozitivno za dotedanjo slovensko buržoazijo. Če upoštevamo,
da razen Ivana Kalistra ne srečamo med ladjarji tedanje dobe niti enega
od velikih slovenskih kapitalistov, je očitno, da se je ladjarstva oprijelo le
napredno meščanstvo z majhnim kapitalom. Mali kapitalisti pa so mora-
li odnehati, ko se je s parniki povečala konkurenca. Iznajdljivejši in na-
prednejši so se rešili v trgovske komore in ladjarske družbe, kot so stori-
li Franc Jelovšek, Anton Mašera in Krištof Kosovel, ali v industrijo, kakor
je storil Karlo Godnič. Vsi drugi so se morali oprijeti drugih poslov ali pa
živeti od prihrankov in izkupička za prodano ladjo ali njenih deležev.
Kje so vzroki za tako stanje? Že večkrat je bilo rečeno, da večji del
slovenske buržoazije ni kazal zanimanja, da bi se usidral v pomorstvu.
Čeprav so podatki, ki smo jih obravnavali, deloma omilili gornjo trditev,
ostane dejstvo, da tisti del slovenske buržoazije, ki se je končno le pridru-
žil pomorstvu, ni bil sposoben združiti slovenskega ladjarskega kapitala
in organizirati lastne – rekli bi vseslovenske – ladjarske družbe, ki bi po-
slovala na širši osnovi in obenem ščitila koristi posameznih delničarjev.
Tako so bili slovenski ladjarji prisiljeni delovati kot posamezniki ali pa
iskati družbo hrvaških, italijanskih in nemških poslovnih družabnikov,
ki so jih bili voljni sprejeti. Ko so se uveljavljali parniki in ko je bilo zdru-
ženje kapitala najbolj potrebno, slovenski ladjarji niso imeli poslovne or-
ganizacije, ki bi usmerjala njihov kapital v novo vrsto ladjarstva. Po dru-
gi strani je slovenskim ladjarjem manjkala nacionalna povezava. Čeprav
so s svojim delovanjem delno omogočili prodor slovenskega gospodar-
stva na obalo, se to ni zgodilo. Kontinentalna slovenska buržoazija se ni
odzvala klicu naših poslovnih ljudi v ladjarstvu in pomorstvu. Čeprav je
bila zgrajena Južna železnica, ki je na široko odprla slovensko ozemlje
tranzitni trgovini, je ostala Slovenija poslovno skoraj docela odrezana od
125
li le redki slovenski ladjarji. Razen Jožefa Mauserja, ki je poleg barkač in
objektov za dela v luki kupil deset parnikov male obalne plovbe, Krištofa
Kosovela in deloma Valentina Dolenca se noben slovenski lastnik lese-
ne trgovske ladje ni povzpel med lastnike parnikov in velikih železnih
jadrnic. Ladjarji druge skupine so – z omenjenimi izjemami – popolno-
ma novi ljudje. Prehoda iz prve v drugo skupino, kakor so ga naredili ve-
liki hrvaški ladjarji (Kozuliči, Tripkovići, Martinolići, Premude, Gojići in
drugi), pri Slovencih ni. Vzrokov za to je več. Predvsem so lastniki lese-
nih trgovskih jadrnic izšli v precejšnjem številu iz vrst kapitanov in dru-
gih oficirjev trgovske mornarice, ki so vložili v ladje svoje prihranke. Torej
se je te zvrsti ladjarstva lotilo le omejeno število kapitalistov. To pa nika-
kor ni bilo pozitivno za dotedanjo slovensko buržoazijo. Če upoštevamo,
da razen Ivana Kalistra ne srečamo med ladjarji tedanje dobe niti enega
od velikih slovenskih kapitalistov, je očitno, da se je ladjarstva oprijelo le
napredno meščanstvo z majhnim kapitalom. Mali kapitalisti pa so mora-
li odnehati, ko se je s parniki povečala konkurenca. Iznajdljivejši in na-
prednejši so se rešili v trgovske komore in ladjarske družbe, kot so stori-
li Franc Jelovšek, Anton Mašera in Krištof Kosovel, ali v industrijo, kakor
je storil Karlo Godnič. Vsi drugi so se morali oprijeti drugih poslov ali pa
živeti od prihrankov in izkupička za prodano ladjo ali njenih deležev.
Kje so vzroki za tako stanje? Že večkrat je bilo rečeno, da večji del
slovenske buržoazije ni kazal zanimanja, da bi se usidral v pomorstvu.
Čeprav so podatki, ki smo jih obravnavali, deloma omilili gornjo trditev,
ostane dejstvo, da tisti del slovenske buržoazije, ki se je končno le pridru-
žil pomorstvu, ni bil sposoben združiti slovenskega ladjarskega kapitala
in organizirati lastne – rekli bi vseslovenske – ladjarske družbe, ki bi po-
slovala na širši osnovi in obenem ščitila koristi posameznih delničarjev.
Tako so bili slovenski ladjarji prisiljeni delovati kot posamezniki ali pa
iskati družbo hrvaških, italijanskih in nemških poslovnih družabnikov,
ki so jih bili voljni sprejeti. Ko so se uveljavljali parniki in ko je bilo zdru-
ženje kapitala najbolj potrebno, slovenski ladjarji niso imeli poslovne or-
ganizacije, ki bi usmerjala njihov kapital v novo vrsto ladjarstva. Po dru-
gi strani je slovenskim ladjarjem manjkala nacionalna povezava. Čeprav
so s svojim delovanjem delno omogočili prodor slovenskega gospodar-
stva na obalo, se to ni zgodilo. Kontinentalna slovenska buržoazija se ni
odzvala klicu naših poslovnih ljudi v ladjarstvu in pomorstvu. Čeprav je
bila zgrajena Južna železnica, ki je na široko odprla slovensko ozemlje
tranzitni trgovini, je ostala Slovenija poslovno skoraj docela odrezana od
125
